Prvo razkritje Življenja – REI – se dotakne razumevanja človeške psihe. Opisano je v uvodnem delu knjige in predstavlja rdečo nit zgodbe.
Psihologija, kot smo jo poznali doslej, je bila neoprijemljiva in v njej je bilo neredko več izjem kot pravil. To je tudi vzrok za to, da je na svetu le malo težav, ki bi jih reševali tako neuspešno kot tiste, ki nastajajo v naših mislih.
REI razkriva temelje delovanja našega uma, in čeprav gre pri tem za preprost model zapletenih procesov, je v takšni obliki uporaben za stroko in po drugi strani razumljiv vsakomur. Je kakor mozaik, v katerem smo doslej opažali le kamenčke, zato ni naključje, da se prekriva z veliko dognanji, do katerih se je človeštvo v preteklosti že dokopalo. Le kdor pozna to sliko, pa lahko vidi poti, ki jih ponuja, in le kdor pozna pot, na katero se podaja, bo varno našel do cilja.
Življenje se Erosu pokaže kot prispodoba, v podobi psa, ki z njim spregovori. Pes mu predstavi temelje delovanja našega uma in na tem modelu pojasni, kako deluje ljubezen. Eros dojame besede Življenja in presenečen ugotovi, da ga je minila bolečina, ki jo je občutil zaradi svoje slepe zaljubljenosti. Podoben učinek doživi tudi bralec, ki vstopi v Erosov svet – kdor je nesrečen zaradi svoje predstave o zaljubljenosti in ljubezni, lahko s pomočjo knjige povsem ozdravi svojo bolečino.
[psi] postavlja ljubezen med vrednotami povsem na vrh. Njegovo poslanstvo je, človeštvu vrniti izgubljeno ljubezen, za tak cilj pa je nujno razumevanje tega prvega razkritja Življenja.
REI med drugim pojasnjuje tudi izvor in pomen družbenih vrednot, kako se te skozi naš razvoj spreminjajo in zakaj prihaja do kriz, ki vodijo v propad družbe. Zgodovina nas uči, da se vselej, ko pride do prevlade enega od razumov, družba znajde na robu propada, in čeprav se to skozi zgodovino ves čas ponavlja, nikoli ne verjamemo, da se bo ponovno zgodilo. Vse vrednote, ki se danes zdijo povsem samoumevne, se lahko v nekaj mesecih povsem spremenijo, in vse, na čemer smo gradili svoje življenje, lahko v hipu ostane brez pomena. Naša družba stoji na robu prepada, katerega bližine niti globine se ne zavedamo. Ta prepad pomeni konec reda, kakršnega smo poznali doslej. Življenje pa nam vselej postavlja mostove, in čeprav nihče ne ve, kaj nas čaka na drugi strani, je to edina pot, ki od nas ne terja velikih žrtev, ampak zgolj majhne korake.
Prvi dokaz Življenja je torej doslej nepoznana, a zelo uporabna teorija, ki jo je mogoče tudi dokazati.

Drugo razkritje Življenja je zapisano v tretjem svetu in je morda najbolj nazorno izmed vseh dokazov, saj je podano v obliki rešitve, in to rešitve ene največjih skrivnosti s področja klasične glasbe. Z njo se je ubadalo na tisoče glasbenikov in glasbenih zgodovinarjev po vsem svetu, a je je doslej, v 293 letih od njenega nastanka, še nikomur ni uspelo razvozlati. Skrivnost je povezana z glasbenim genijem Johannom Sebastianom Bachom in njegovo mojstrovino Passacaglio v C-molu, z oznako BWV 582.
Znano je, da je J. S. Bach v svoja glasbena dela neredko skril kakšno sporočilo, kodirano kar v notnem zapisu. In ker velja izvirni rokopis Passacaglie za izgubljenega, tako da ni znano niti to, kdaj je bila napisana, je postalo eno najbolj vročih vprašanj in tema številnih razprav glasbene stroke ugibanje, ali je Bach tudi v tem izjemnem glasbenem delu skril kakšno sporočilo.
Leta 1717 se je v Dresdnu, kjer je takrat živel in delal J. S. Bach, mudil sloviti francoski skladatelj, organist z dvora francoskega kralja Ludvika XIV., Louis Marchand. Takrat še malo znani Bach je uglednega, a domišljavega Marchanda izzval na glasbeni dvoboj in ta naj bi bil izziv sprejel.
Tovrstni dvoboji so bili v tistih časih priljubljeni in zato pogosti – glasbenika sta se pomerila tako, da sta si drug drugemu predala melodijo, potem pa sta improvizirala vsak na nasprotnikovo melodijo. In da bi bil dvoboj res pravičen, sta glasbenika na koncu igrala še vsak svojo melodijo – na to sta se seveda pripravila.
A do dvoboja med Bachom in Marchandom vendarle ni prišlo. Na predvečer dvoboja naj bi bil namreč Marchand prišel skrivaj poslušat Bachovo igranje. In ker je spoznal, da se lahko naslednji dan zgolj osramoti, je ponoči na hitro zapustil Dresden, ne da bi komu to povedal ali drugače sporočil. Do dvoboja ni tako nikoli prišlo, in glasbeni zgodovinarji so lahko doslej zgolj ugibali, kaj je Bach tistega predvečera igral, da je velikega Marchanda spravilo v tolikšno zadrego.
Passacaglia je francoska glasbena oblika, njeno ime pa izvira iz španskega jezika in pomeni oditi po ulici. Posebnost Bachove Passacaglie je, da se začne z ostinatno temo v basu, s preprosto melodijo, na katero se zvrsti enaindvajset variacij. Domneva se, da naj bi bil Bach prvi del te melodije povzel po francoskem skladatelju Andreju Raisonu, v drugem delu pa je melodijo nekoliko spremenil. In prav v tem drugem delu, sestavljenem iz sedmih tonov, je Bach skril nenavadno sporočilo, ki ga beremo od zadaj naprej: Lo. Marchand – Hannes.
Hannes je bila v tistih časih zbadljivka za ljudi z brezglavim početjem, je pa izpeljanka iz Johannes. Janez Krstnik – Johannes – je bil namreč obglavljen.
Razkritje tega sporočila pokaže, da je Marchandov skrivnostni odhod povezan prav s Passacaglio. Bach jo je nameraval Marchandu zagosti tako, da bi mu predal melodijo, pri kateri bi ta nevede ves čas improviziral na sporočilo, ki pravi, da igra brezglavo – to je Bach tudi mislil o Marchandovem igranju.
Še zanimivost: Passacaglia se tudi zaključi nenavadno, z redko uporabljenim akordom iz sedmih tonov.
Verjetnost, da gre pri sporočilu v notnem zapisu Passacaglie, za naključje, je 2 x 10-13, to pa je mnogo manjša verjetnost kot verjetnost, da se prvi del te melodije sklada z Raisonovo melodijo povsem po naključju. Skrita koda je zapisna matematično dovršeno, saj ne prepušča prav ničesar svobodnemu predpostavljanju ali interpretaciji. Kdor ne verjame, naj poskusi kjer koli v Passacaglii najti še ime katerega koli drugega glasbenika, ki ima v imenu vsaj pet črk. Tudi če bi to uspelo, pa se je treba zavedati, da je verjetnost tega naključja še vedno neprimerno večja od verjetnosti naključja pri sporočilu, ki ga razkriva Življenje.

Že to, da nekaj obstaja, zadosti trditvi, da bi lahko obstajalo neskončnokrat. Pri tej trditvi gre v bistvu zgolj za vprašanje razsežnosti.
O točki kot enem od osnovnih pojmov matematike je v matematičnih učbenikih zapisano, da obstaja ta neskončno majhen element prostora brez razsežnosti. Vendar to ne drži, saj tudi točka ne more obstajati brez ene, to je četrte razsežnosti – časa.
Časa kot četrte razsežnosti se sicer zavedamo, po krivici pa te razsežnosti ne obravnavamo enakovredno ostalim trem. Manjka nam namreč matematični dokaz o njihovi popolni enakovrednosti.
Če obstaja ena točka, pomeni, da lahko obstaja tudi več točk. Ker pa je točka brez prostorskih razsežnosti, to pomeni, da bi druge točke lahko obstajale le na mestu prve. Točke, ki se prekrivajo, pa predstavljajo v matematiki zgolj eno točko, to pomeni, da obstoj več točk sploh ne bi bil mogoč.
Da bi lahko obstajali vsaj dve točki, ki se ne prekrivata, je potrebna prva razsežnost – ta določa razdaljo med točkama.
Skozi točki pa poteka premica – geometrijsko telo prve razsežnosti. A če obstaja ena premica, pomeni, da lahko obstaja tudi več premic. Ker pa v prostoru prve razsežnosti vsaka premica prekriva prvo premico, predstavlja to v matematiki zgolj eno premico. Da bi lahko obstajali vsaj dve premici, potrebujemo še drugo razsežnost. Tako dobimo dve premici in s tem ravnino – geometrijsko telo dveh prostorskih razsežnosti.
A če obstaja ena ravnina, pomeni, da lahko obstaja tudi več ravnin. Ker pa bi vsaka ravnina v prostoru dveh razsežnosti prekrivala prvo ravnino, bi to v matematiki predstavljalo zgolj eno ravnino. Da bi lahko obstajalo več ravnin, potrebujemo tretjo razsežnost. Tako dobimo neskončen prostor – geometrijsko telo treh razsežnosti.
Zdi se, da prostor ne more obstajati večkrat, ne da bi prekrival samega sebe, saj je vendar neskončen v vseh treh razsežnostih. A tu je četrta razsežnost – razsežnost, ki več vseobsegajočim prostorom omogoča obstoj brez prekrivanja. Ta razsežnost je čas, tega pa določa geometrijsko telo brez prostorskih razsežnosti – točka.
Vsaka točka torej določa čas, iz tega pa sledi, da je čas osnovna razsežnost vsake točke. Povedano drugače – točka predstavlja čas (t).
Ta doslej manjkajoči temeljni člen matematike, ki ga Življenje razkriva v tretjem svetu, je povezan s sedmim dokazom.

Zemlja je živ planet, ki neprestano spreminja svojo podobo. Izbruhi vulkanov in potresi lahko njeno površje preoblikujejo v zelo kratkem času, zares velike spremembe pa so veliko dolgotrajnejše. Počasi se rojevajo in umirajo oceani in nastajajo ali izginjajo gorovja, prav tako počasi pa se premikajo tudi vsi kontinenti.
Človeštvo se je od nekdaj spraševalo, kaj botruje velikim geološkim spremembam na našem planetu, in že kmalu je postalo jasno, da niso plod naključja. Šele v poznih šestdesetih letih 20. stoletja pa je po dolgih desetletjih in stoletjih ugibanj nastala teorija, ki so jo podprli mnogi znanstveniki – teorija o tesni medsebojni povezanosti vseh sprememb na planetu Zemlja. To je teorija tektonike plošč, ki pojasnjuje, da zemeljska skorja in zgornji del plašča nista enovita celota, ampak ju sestavlja sedem večjih in več manjših trdnih litosferskih plošč, ki plavajo na gosti tekoči notranji astenosferi – zelo segreti viskozni snovi, ki predstavlja kar 84 odstotkov prostornine planeta.
Litosferske plošče nastajajo sredi oceanov, nato potujejo po zemeljski obli, na koncu pa potonejo in se v vroči astenosferi stalijo. Ob premikanju se lahko plošče medsebojno oddaljujejo, lahko drsijo druga ob drugi ali pa se spodrivajo in tvorijo gorovja. Predpostavlja se, da je vzrokov za premikanje plošč več, najpomembnejšo vlogo pri tem pa naj bi imeli gravitacija in konvekcijski tokovi staljenih kamnin v plašču. Ta tektonika plošč pa bistveno vpliva na vse življenje na Zemlji, saj povzroča klimatske spremembe in na premikajočih se kontinentih ločuje ali pa združuje živali in rastlinje.
Eno največjih nepojasnjenih vprašanj na področju geologije pa je še vedno razumevanje mehanizma, po katerem se premikajo te litosferske plošče, saj je očitno, da to ni stvar naključja.
V četrtem svetu Življenje razkriva povsem novo teorijo, ki mehanizem premikanja vseh sedmih velikih kontinentalnih plošč pojasni na genialen, a preprost način.
Zaradi vrtenja okoli svoje osi Zemlja nima oblike pravilne krogle, ampak obliko geoida – na obeh polih je nekoliko sploščena, medtem ko je na ekvatorju prav zaradi tega vrtenja nekoliko izbočena. Luna, Zemljin edini naravni satelit, uravnoveša Zemljino vrtenje okoli njene osi. Toda Luna se od Zemlje neprestano počasi oddaljuje, s tem pa se podaljšuje čas, ki ga potrebuje za obkroženje Zemlje na svoji vse daljši poti po krožnici okoli nje. In prav Lunino oddaljevanje od Zemlje povzroča rušenje ravnovesja, ki nastaja med vrtenjem planetov okoli njunih osi in potovanjem po njunih krožnicah, to porušeno ravnovesje pa povzroča tudi premikanje Zemljinega osišča. Sprememba osišča potegne za seboj tudi spremembo lege ekvatorja, in posledica je spreminjanje oblike geoida. Trenutno leze točka osišča na severnem polu v smeri Evrope, na južnem polu pa v smeri Tihega oceana, kar pomeni, da se ekvator premika proti jugu Afrike, na drugi strani zemeljske oble pa proti severu Tihega oceana. Podobno kot se zgodi pri vrtečem se kolesu, ki mu spremenimo lego osi, Zemlja zaradi sile, ki jo poznamo tudi pod imenom Coriolisova sila, ves čas počasi, a vztrajno spreminja obliko. Severna Afrika, ki je nekoč ležala na ekvatorju, se s premikanjem ekvatorja proti jugu zdaj niža, to pa pomeni, da se razteguje in leze pod evrazijsko ploščo. Južna Afrika pa se s premikanjem ekvatorja vse bolj dviga, saj predstavlja prav ekvator izbočeni del geoida. Na nasprotni strani je zaradi premikanja ekvatorja v drugo smer proces obrnjen, zato je severnoameriška celina vse bolj izbočena, južnoameriška pa je vse nižja.
Četrti dokaz Življenja je povezan s sedmim dokazom.

V šestem svetu Življenje razkriva vzroke debelosti. Morda se na prvi pogled zdi, da gre pri tem za manj pomembno in znanstveno ne tako zanimivo razkritje, in vendar je tesno povezano s poslanstvom te knjige, kajti le kdor se v celoti sprejema, lahko resnično ljubi, prav nezadovoljstvo s svojim videzom pa je na prvem mestu med razlogi za nesprejemanje samega sebe. Takoj na začetku pa je treba poudariti, da naš videz v resnici ne igra vloge pri našem sprejemanju nas samih niti ni razlog za to, da nas drugi ne bi sprejemali. Nezadovoljstvo je zgolj posledica naših napačnih predstav. Ob tem pa je prevelika telesna teža tudi zelo resna težava sodobne družbe, težava, ki zmanjšuje kakovost življenja vse večjega števila ljudi.
[psi] razkriva preprosta, vsakomur razumljiva načela, ki omogočajo, da pridemo do primerne postave in s tem do zdravja brez odrekanja in trpljenja. Ta načela niso novost, saj jih je mogoče zaslediti tudi v izročilu nekaterih ver, v sodobnem času pa je pri tem govor o ločevanju živil v prehrani. To, česar doslej nismo razumeli, pa sta resnični vzrok in antropološki pomen debelosti.
Človeško telo je plod razvoja in izpopolnjevanja milijonov let, zato se pred ogledalom nikar ne zmrdujte, kajti gledate rezultat neštetih izboljšav, ki jih je ustvarila narava. Vse te izboljšave pa so bile namenjene za življenje v razmerah, kakršnih v sodobnem času skoraj ne poznamo več. Razvoj civilizacije je prinesel, gledano s stališča evolucije, zelo velike spremembe v zelo kratkem času, našemu genskemu ustroju pa se temu doslej ni uspelo prilagoditi. Še vedno smo ustvarjeni za razmere, v kakršnih so živeli naši davni predniki zadnjih nekaj milijonov let. V tem obdobju je moral predhodnik sodobnega človeka prestati dolge ledene dobe, a tudi tisočletna vroča sušna obdobja. Da bi se lahko človek temu kar najbolje prilagodil, se je njegovo telo naučilo razbirati znamenja narave, ki napovedujejo, kakšno obdobje je pred nami, in te iste znake bere naše telo še danes.
Človekovo preživetje je bilo od nekdaj odvisno od uspešnega prepoznavanja vseh oblik pomanjkanja, saj se je lahko telo le tako uspešno pripravilo na prihajajoče obdobje. Pomanjkanje vode nas tako že od pradavnine opozarja na prihajajočo sušo in lakota na prihajajoče pomanjkanje hrane. Ker pa smo v zadnjem, zelo kratkem času svoje prehranjevalne navade povsem spremenili, so take informacije danes lažne in posledica je prekomerno kopičenje maščob v telesu.
Kopičenje maščobnih zalog je vselej priprava telesa na prihajajočo zimo. Ta sposobnost človeškega telesa je odigrala v našem razvoju zelo pomembno vlogo. Vse do sodobnega časa se je človek namreč prehranjeval zgolj z živežem, ki je bil na voljo v njegovem okolju, zato je bila njegova hrana za njegovo telo vedno natančen kazalec razmer. Da se je človeško telo v vsakem obdobju lahko pripravilo na razmere, ki sledijo, je moralo samo prepoznavati tri klimatska stanja. Prvo je obdobje vročih sušnih poletij, ki so lahko trajala več tisočletij, ne da bi se vmes shladilo. Ta obdobja je bilo najlažje preživeti ob morjih, kajti tu je bilo vselej dovolj rib, zato pa so tu trpeli pomanjkanje žit in gomoljnic. Skupine, ki so ta obdobja preživljale na celini, pa so uživale pretežno rastlinsko hrano, saj je bilo uživanje mesa omejeno zaradi njegove pokvarljivosti na vročini. Za taka vroča obdobja pa je najprimernejša vitka postava, brez maščobnih zalog.
Drugo obdobje je obdobje dolgih zim, brez poletij – to je ledena doba. Rastlinja v tem času skoraj ni bilo, zato je bilo preživetje odvisno od uspešnosti lova, poglavitna hrana pa je bila meso. Tudi v tem obdobju je najučinkovitejša vitka postava brez maščobnih zalog.
Tretje klimatsko stanje so izmenjavajoča se topla in hladna obdobja, kot jih poznamo danes. In le za ta obdobja je od nekdaj značilno vzporedno prehranjevanje – z mesno in rastlinsko hrano. Največje možnosti za preživetje tako izmenjavajočih se obdobij pa ima telo, ki se pozno poleti pripravi na zimo, ki sledi, in sicer z dodatno tolščo. Vzporedno uživanje hrane živalskega izvora in plodov, kot so žita in gomoljnice, ki so na voljo le jeseni, pa je za telo sporočilo, da bo sledilo hladno obdobje s pomanjkanjem hrane, zima. Samo ta kombinacija sproži v našem telesu opozorilo, da prihaja zima, ki pa ji bo, kar je zelo pomembno, kmalu sledila pomlad.
Ob koncu zime, ko je bila večina človekove hrane le še živalskega izvora, so lovci nujno morali biti uspešni, zato so spet dobili vitko postavo, pomlad, ko so ob mesni hrani začeli uživati še predvsem listnate dele rastlin, pa je bila za telo spet sporočilo, da maščobne zaloge niso več potrebne. Šele konec poletja, ko so dozoreli plodovi in žita, je bil čas za ponovno kopičenje zalog.
Če razmislimo o znakih, ki jih z zaužitjem hrane dobi in po svoje razume naše telo danes, lahko ugotovimo, da sodobna prehrana našemu telesu neprestano sporoča, da se je treba pripraviti na zimo. In telo zato neprestano kopiči zaloge, saj po vnašanju hrane nikakor ne more več razbirati letnih časov.
Že nekaj časa veljavni lepotni ideal – vitko telo – nas je pripravil k razmišljanju o hujšanju. Ena največjih zablod človeštva pri tem pa je, da lahko telesno težo izgubimo z zmanjšanjem vnosa hrane. To se kratkoročno sicer res zgodi, po drugi strani pa je tako povzročena lakota za naše telo najresnejše opozorilo, da sledi pomanjkanje, in zato bo iz zaužite hrane ob prvi priložnosti izčrpalo več hranil, kot jih potrebuje. Preštevanje zaužitih kalorij tako v resnici nima nobenega smisla, saj s svojim telesom preprosto ne morete tekmovati. Težko pa si je predstavljati, kako prilagodljiv je človeški organizem in kako zelo malo hrane je treba zaužiti, da začne telo kopičiti tolščo. Ta sposobnost kopičenja, dosežena v milijonih let, je odraz izvrstne prilagoditve človeškega telesa na obdobja pomanjkanja.
Kdor želi uživati polno življenje in imeti zdravo telo z veliko energije brez odrekanj, mora upoštevati zgolj nekaj preprostih pravil.
– Začnite dan s pitjem navadne vode. To bo vašemu telesu sporočilo, da so struge potokov in rek polne in da se ni bati sušnega obdobja.
– Naučite se hrano razvrščati v tri skupine – v živila živalskega izvora, pomladansko-poletno zelenje in plodove poznega poletja. To je vse, kar morate upoštevati pri prehranjevanju. Potem pa pazite samo še na združevanje hrane.
– Ko se odločite uživati hrano živalskega izvora, lahko uživate vsa živila takega izvora, in to lahko skupaj s pomladansko-poletnim zelenjem, kamor spada predvsem zelenjava, pri kateri uživamo liste, stebla in cvetove.
– Ko se odločite uživati hrano rastlinskega izvora, lahko jeste vse, kar ni živalskega izvora.
– Ko ste zaužili hrano živalskega izvora, naj minejo vsaj tri ure, preden zaužijete plodove poznega poletja.
– Ko ste zaužili plodove poznega poletja, naj mineta vsaj dve uri, preden zaužijete hrano živalskega izvora.
– Jejte pogosto in se ne omejujte količinsko.
Upoštevanje teh sedmih preprostih napotkov bo vaše telo oblikovalo v postavo, kakršno vam je namenilo Življenje. Če boste ob tem dodali še nekaj telesne aktivnosti, boste v kratkem izklesane atletske postave.
Ni prvič, da se Življenje v svojih delih dotika prehranjevalnih navad. To počne iz povsem stvarnih razlogov. Tokrat je s tem opomnilo na nevednost, ki je kriva za drugo največjo težavo sodobnega človeka.
Ta dokaz ni povezan s sedmim dokazom.
Dodatek
Sedem največjih zmot, povezanih z našo postavo:
– Postavnost je dana samo ljudem, ki jim je narava namenila prave gene.
– Debelost je posledica prevelikih količin hrane, ker telo te presežke pretvori v tolščo.
– Z intenzivno vadbo lahko porabim več energije, kot je lahko telo izčrpa iz hrane.
– Do vitke postave lahko pridemo, če se odrekamo hrani, predvsem sladkorju in maščobam.
– Žita, zaužita z mlekom, sadni jogurti brez maščob in sir, zaužit s sadjem, ne redijo.
– Praviloma so debeli ljudje večji veseljaki, vendar to ne drži – taki se samo pogosteje skrivajo za kulisami veselja, da bi prikrili nesprejemanje samih sebe.
– Samo postavni ljudje so privlačni.
Nekaj koristnih napotkov:
– Pravila upoštevajte, ne bodite pa obsedeni z njimi.
– Ne preštevajte rezancev v goveji juhi, raje se odpovejte kruhu, testeninam, krompirju in vsemu iz žit, če je glavni del obroka meso.
– Zajtrk z jajci, slanino, maslom in klobasami ni težava, težava je kruh, ki ga jeste poleg.
– Ob lepo postavo vas ne bo spravil kruh z marmelado ali medom, to bo uspelo maslu, ki ga namažete na kruh, ali pa mleku, ki ga popijete ob tem.
– Sladice, ki vsebujejo sestavine izključno iz druge in tretje skupine, ne redijo
– Pijač z veliko vsebnostjo sladkorja ne uživajte s hrano živalskega izvora.
– Če se boste tu in tam pregrešili, se ne boste zredili; prej se boste zdebelili, če boste sedmim pravilom le tu in tam sledili
Za pomoč pri razvrščanju živil
1. Kaj je hrana živalskega izvora
– meso vseh živali
– vse živalske maščobe, tudi olja tega izvora
– mleko
– sir
– skuta
– maslo
– jogurt
– drugi mlečni izdelki
– jajca
2. Pomladansko-poletno zelenje
– začimbe
– zelje
– ohrovt
– cvetača
– brokoli
– vse vrste (zelene) solate in radiča
– špinača
– blitva
– beluši
– artičoke
– paprika
– paradižnik
– avokado
– olive
– česen
– por
– čebula
– šparglji
– rabarbara
– agrumi
– oreščki (orehi, lešniki, mandlji, pinjole, arašidi, indijski in brazilski oreščki)
– kakav (čokolada z več kot 70 % kakava)
3. Plodovi poznega poletja
– glukozni sladkor
– sladkor iz sladkorne pese in vsi drugi rafinirani beli sladkorji
– krompir
– žita (kruh, pecivo, pekovski izdelki in testenine)
– riž (riževa moka)
– koruza (koruzna moka in zdrob)
– izdelki iz drugih žitnih mok
– buče
– jajčevci
– grah
– fižol
– čičerka
– banane
– melone
– lubenice
– jabolka
– hruške
– breskve
– marelice
– vse jagodičevje (jagode, maline, robide, borovnice, brusnice, ribez, kosmulje)
– nešplje
– ananas
– papaja
– drugo sadje z visoko vsebnostjo sladkorjev
– sladke marmelade in kompoti
– pijače, ki vsebujejo sladkor (pivo, sadni sokovi, večina gaziranih pijač, sladka vina … )
– med

Šesti dokaz je zapisan v sedmem svetu, predstavlja pa manjkajoči člen, ki povezuje prvi dokaz z našo preteklostjo. Povezan je z eno najbolj razširjenih zgodb – zgodbo o treh modrecih, ki dobi z zadnjim razkritjem Življenja povsem nov pomen in smisel.
Ta dokaz je podan v obliki zapisa, ki priča, da je bilo znanje, ki ga Življenje razkriva v prvem dokazu, v preteklosti človeštvu že znano.
Zgodba o treh modrecih je bila skozi zgodovino večkrat spremenjena, zato je njeno sporočilo danes precej izkrivljeno, a še vedno je mogoče iz nje razbrati osnovno sporočilo.
Zgodba o treh modrecih ali treh magih je ohranjena v več različnih zgodovinskih dokumentih iz različnih obdobij. Z vsakim prepisom in prevodom pa je bila nekoliko spremenjena, tako danes ni povsem jasno, kakšna je bila izvorna zgodba. Tudi pri imenih modrecev, njihovem številu, njihovih darilih, njihovi starosti, barvi kože, njihovi domovini in drugih podrobnostih je zaradi tega prišlo do velikih razhajanj. Če primerjamo prekrivanje zgodbe, vzete iz različnih virov in obdobij, nam da približno predstavo o stalnicah, šele natančno proučevanje najstarejših bibličnih zapisov te zgodbe pa razkrije resnico, o kateri nam v tem dokazu pripoveduje Življenje.
V Svetem pismu je zgodba o treh modrecih omenjena le v Evangeliju po Mateju, a tu ne vključuje podrobnosti, ki jih je mogoče razbrati iz drugih virov. Ti viri pa so pogosto pisani v starodavnih jezikih, in je za njihovo razumevanje treba seči po različnih prevodih. Tu nastopi težava. Ker so nekatere podrobnosti izvorne zgodbe za današnjega bralca in tudi prevajalca nesmiselne, je večina prevodov v resnici prevajalčevo tolmačenje, s tem pa se izgubljajo ključne informacije. A dobesedni prevodi se zdijo povsem nesmiselni le, dokler bralec ni seznanjen z REI, ki povsem enoumno razkrije, o čem ta zgodba v resnici pripoveduje.
Trije modri so po prerokbi sledili zvezdi na nebu, in pripeljala naj bi jih do jasli, kjer se je rodilo dete, ki naj bi postalo novi judovski kralj. Poenostavljena različica zgodbe pripoveduje, da so se mu trije modri prišli poklonit in da so mu prinesli darove. Natančnejše različice te zgodbe pa razkrivajo, da so trije modri prišli novega kralja tudi preizkusit. A vse doslej ni nihče mogel prav razumeti, v čem so ga hoteli preizkusiti. V zapisu iz petega stoletja je opisano, da so trije modri stopili k jaslim ločeno, z namenom, da bi odkrili značaj novega kralja. Zgodba razkriva tudi, da naj bi k otroku pristopili brez daril. Prvi se je od jasli vrnil Melgon (Melhior), ki je pogosto opisan kot otrok, kar pa je za modreca in tudi za kralja zelo nenavadno. Brez pomisleka je izjavil, da je novi kralj otrok in da ima njegov, Melgonov značaj. Nato je vstopil Jasper (Gašper) in kmalu presenečen ugotovil, da je novi kralj njegove, Jasperjeve starosti in da ima enak značaj kot on. Tretji je vstopil najstarejši – Bal-šur-ucur (Baltazar) – in ko se je vrnil, je na presenečenje vseh ugotavljal isto kot prejšnja dva – da je novi kralj njegove starosti, torej starec, in da ima enak značaj kot on. Ker se trije modri niso mogli poenotiti glede tega, čigav značaj ima novi kralj, so se odločili, da ga bodo preizkusili drugače. Vstopili bodo hkrati, kralju pa bodo prinesli vsak svoj dar – tri darove, ki predstavljajo vrednote vsakega od njih. Tako je najmlajši prinesel kadilo, srednji zlato, starec pa miro, v tistih časih dragoceno zdravilo. Glede na to, katero darilo si bo kralj izbral ali – po drugi različici – katerega se bo najbolj razveselil, naj bi modri določili njegov značaj. Toda novi kralj si je brez pomisleka izbral vsa tri darila. To je bilo za modre dokončno znamenje, da gre resnično za preroka. Šele zdaj pa so sprevideli tudi, da je pred njimi trinajst dni staro dete. Poklonili so se mu in ga razglasili za novega kralja.
Bralec bo v tej zgodbi z lahkoto ugotovil, da gre za opis v prispodobah in da se modri v resnici niso spraševali o dejanski starosti kralja, temveč o enakovrednosti njegovih treh razumov, to je o trinajstem značaju, ki je za razliko od preostalih dvanajstih precej redek in drugačen.
Tu pa je še nadaljevanje zgodbe, ki prinaša prav tako osupljive podrobnosti o razumevanju REI že v tistih časih.
Novi kralj se je modrecem zahvalil z nenavadnim darilom – s tal je pobral navaden kamen in jim ga izročil z besedami, da je vreden več od vseh darov, ki jih prinašajo oni. Modri so kamen hvaležno sprejeli in ga nekaj časa nosili s seboj, ker pa darila niso razumeli, so ga čez čas odvrgli v neki vodnjak. Zgodba v nadaljevanju pove, in to dobesedno, da je vse človeštvo zaradi tega, ker ti trije niso razumeli tega daru, izgubilo ljubezen. Prav to pa je sporočilo, ki nam razkrije, kdo so bili v resnici trije modri – so simbolična predstava treh razumov, ki vsak zase prepoznajo le svojo resnico.
Vse to bi lahko bilo zgolj naključje, toda le če ne bi še veliko drugih podrobnosti razkrivalo resnice te zgodbe. Tako lastnosti treh razumov zelo natančno označujejo že imena modrih:
Melgon pomeni »moj kralj je svetloba«, torej lahko gre pri njem samo za Emocia, ki vidi vse rožnato in ima značaj podoben otroškemu.
Jasper pomeni »kraljevi zakladnik«, to pa jasno opiše Racia, za katerega so najpomembnejša vrednota materialne dobrine.
Bal-šur-ucur pa pomeni »Bal varuje kralja«, kar je osnovna značilnost Instinkta, saj ta s svojo črnogledostjo ves čas prepoznava nevarnosti, ki bi nas lahko ogrozile. Tudi to, da je slednji opisan kot črn, ni naključje, saj gre v resnici za njegovo črnogledost in ne za barvo kože.
S tem dokazom Življenje odpira novo poglavje v proučevanju zgodovinskih virov starodavnih civilizacij, ki so se zavedale REI. Ob tem pa bralec ne bo ostal prikrajšan za razlago pomena kamna modrosti.
Ta dokaz je povezan s sedmim dokazom.

Sedmi dokaz Življenja v vseh pogledih presega ostale in je namenjen zadnjim dvomljivcem. Pisec ga je v svojem delu odkril po naključju, ko je bila knjiga že končana, zato ima zapis tega dokaza izvorno obliko zapisa Življenja, o katerem pisec v času ustvarjanja knjige ni vedel ničesar. Sedmi dokaz je bil piscu razkrit z neverjetnim naključjem, za katerim se skriva načrt Življenja, načrt, ki bo spremenil pogled na [psi] tudi pri tistih, ki s svojim razumom ne morejo dojeti resnice zapisanega.
Ta skrivnost ni bila nikoli izgovorjena in nikoli zapisana. Človeštvu jo bo razkril človek s trinajstim značajem, ki ga bo naključno izbralo Življenje.
Do sedmega dokaza vodijo tri poti – za vsak razum po ena pot, a le tisti, ki mu bo hkrati uspelo prepoznati vse tri poti, bo uvidel resnico. Ta bo zato trinajsti.