![Knjiga [psi]](https://www.psi.si/wp-content/uploads/2017/04/logo-2.jpg){kind=logo}
Naključje, ki ni bilo naključno, je hotelo, da je v Erosovo življenje stopila Sarena.
Ko jo je prvič srečal, je ni niti opazil. Morda zato, ker je bil spet tako zamišljen, da ni opazil ljudi okoli sebe, ali pa zato, ker je imela na sebi toliko ličila, da je pred seboj videl le kuliso. Morda pa je bilo krivo tudi to, da je nekoč v sanjah videl oči, temne kot skrivnostna noč in hkrati sijoče kot zvezdno nebo, v katere se bo nekoč zaljubil.
Ko je Eros prvič spregovoril z njo, ga je pritegnila iskrenost njenih besed, in ko se je zazrl v njene modre oči, je v njih zagledal ocean žalosti. Zavrnjeni svet, ki mu je bil od nekod znan. Za trenutek se mu je celo zazdelo, da je gledal vanj vsak dan.
Še isti večer jo je povabil na zmenek in doživel nekaj nenavadnega. Pred njegovimi očmi so s Sareninega obraza izginili najprej drobni mozolji, potem dve materini znamenji in nato še vse druge nepravilnosti. Njeni zobje so postali snežno beli in ustnice so se napele kot prve češnje na sosedovem vrtu. Dekle se je iz trenutka v trenutek spreminjalo, kot da bi ga počasi prekrivala nevidna tančica s podobo angela. Njeni svetli lasje so dobili svilen lesk, njeno telo obline gozdne vile. Tisti večer se je Sarena v Erosovih očeh spremenila v najpopolnejše bitje na svetu.
Zaspal je z nasmehom na obrazu.
Eros je vedel, da največje umetnine upodabljajo, opisujejo ali objokujejo ljubezen. Veliko je prebral o junakih, ki jih je ljubezen pogubila, in videl je čudovite spomenike, ki so jih ljudje postavili v spomin svojim ljubljenim. Slišal je, da je zaradi ljubezni prihajalo celo do najbolj krutih vojn, ki so uničile najmogočnejša kraljestva.
Vse do tega trenutka se je Erosu toliko truda in gorja v imenu ljubezni zdelo močno pretiravanje … nesmisel slabičev in romantičnih umetnikov, ki jih je že od nekdaj imel za posebneže. Zdaj pa, kot da bi popolnoma izgubil stik s stvarnostjo, ni vedel ne zase ne za svet okoli sebe. Naenkrat je govoril v rimah, slikal in pesnil in živel le za tistih nekaj trenutkov, ki jih je lahko preživel v njeni družbi. Če bi občutke sreče, ki jih je poznal dotlej, razvrstil na lestvici od ena do deset, bi bil zdaj kazalec na sto.
Tudi Sarena je čutila enako … a ne do Erosa … V njenem srcu je bila še vedno njena prva ljubezen. Strta in razočarana je iskala tolažbo in čeprav se je neznansko borila, da bi preteklost izbrisala iz svojih spominov, je bila ta še vedno tu.
Eros je bil natančno tak, kot si je Sarena predstavljala popoln svet, pa vendar ni do njega čutila čisto nič. Tega tudi sama ni razumela, in ker je njen razum govoril drugače kot njeno srce, je pogosto jokala. Bila pa je zelo iskrena … Erosu je zaupala resnico o svojih čustvih in mu povedala za svojo bolečino. Toda Eros se ni želel zbuditi iz svojih sanj.
Na vso moč se je trudil, da bi se ji približal, pa se je vendar z vsakim korakom od nje le oddaljeval. V njegove misli se je počasi prikradel občutek, da ni dovolj dober zanjo. A tega si ni želel priznati, in se je boril, prav tako kot se je nekoč boril za naklonjenost svojega brata.
Ni mogel razumeti, da bolj ko se je trudil biti zabaven, bolj je bil dolgočasen. Bolj ko se je ukvarjal s športom, da bi izklesal svoje telo, bolj je bil zavaljen, in bolj ko se je trudil narediti vtis z razkazovanjem družinskega imetja in moči, bolj je bil reven in nemočen.
Kot da to ne bi bilo dovolj, se je začel oblačiti v imenitna oblačila, a je bil v njih le še bolj beden. Polival se je z dišavami, a je le še bolj smrdel, in najbolj nenavadno od vsega – večji ljubimec, ko se je trudil postati, manjši je bil njegov penis. Z vsako nočjo je postajal vse manjši in manjši, dokler ga skoraj ni bilo več.
Eros se je počasi, a vztrajno spreminjal v pomilovanja vredno razvalino. Njegova ramena so se povesila, oči ugasnile, celo zobje so postali rumenkasti in krivi. Kmalu je začel loviti sapo in zdravniki so pri njem odkrili naduho.
Od njegove božanskosti je ostala le volja.
Sedem mesecev je bil Eros prepričan, da je spoznal ljubezen svojega življenja. Sedem mesecev je verjel svojim lastnim lažem.
Nekega dne pa je Sarena stopila pred Erosa in se zazrla v njegove temne žalostne oči, v katerih je še vedno tlelo upanje.
»Včeraj sem ga spet srečala … Nisem mogla umakniti pogleda z njega. Verjela sem, da sem močnejša, pa me je poljubil in oblile so me solze …«
Erosu se je začelo megliti pred očmi.
»… nato sva se ljubila in v sebi sem čutila prav tako kot nekoč.«
Erosa je oblila vročica in solze, ki so mu stekle po licih, so se zlivale s kapljicami potu. Skušal se je zbrati, a ni mogel premakniti ne brade niti ustnic in jezika, da bi kar koli rekel.
»Nisem te želela prizadeti. A ne zaslužiš si laži.«
Eros je pogledal Sareni v oči in spregovoril z nenavadno mirnim glasom, kot da ne bi govoril on, temveč nekdo drug v njegovem imenu.
»Vrni se k njemu … Še vedno ga ljubiš, in ljubše mi je, da si srečna z njim, kot z mano nesrečna.«
V njegovih besedah je bilo toliko plemenitosti in v njegovem srcu toliko žalosti, da bi se v tem trenutku zasmilil še kamnu ob cesti. Zdelo se je, kot da je čas obstal.
»Pa ti?« je po dolgem molku vprašala Sarena.
»Ne skrbi zame, se bom že izvlekel. Vse, kar čutim, je le hvaležnost za to nepozabno izkušnjo,« je izdavil iz največje globine žalosti.
Poslovila sta se in solze so zlomile jez njegove volje.
***
Eros je stal pred ogledalom in gledal v kup nesreče. Vse v njegovem življenju je izgubilo pomen in v ničemer ni več videl smisla. V enem trenutku je imel vse, v naslednjem pa ničesar.
V roko je vzel britev. Naostril jo je na usnjenem pasu in jo dvignil proti glavi.
Dolgi temni lasje so v šopih padali na tla, vse dokler ni bila glava gladko obrita.
Nato je stopil do hišnih vrat, jih na široko odprl in prvič v življenju zares stopil skoznje. Zazrl se je v noč, globoko vdihnil in se odpravil čez dvorišče.
Škripanje belega peska je iz teme priklicalo črno postavo, ki ga je nato spremljala proti izhodu. Še zadnjič je pobožal ljubljenega psa, odprl kovana dvoriščna vrata in se pognal v neznano.
Tekel je na vso moč … kolikor so ga nesle noge. Ni vedel, kam ga vodi pot, vedel je le, da mora daleč stran.
Ko ga je minila utrujenost, je tekel še bolj. Z dolgimi koraki se je odrival od tal in zamahoval z rokami. Njegovo srce je divje udarjalo v prsih, da bi napolnilo kri s kisikom in telo z močjo. S sebe je strgal srajco in vdihnil tako globoko, da se mu je hladni zrak zarezal v pljuča kot rezilo iz damaščanskega jekla.
To mu je vlilo novih moči in njegov tek je postal še lahkotnejši.
Mati se je zbudila. Kot da jo je obšla zla slutnja, je vstala iz postelje in odprla vrata spalnice. Zagledala je na stežaj odprte hišne duri.
Stekla je po hodniku in s krikom zbudila vse v hiši.
»Eros!« je kriknila z glasom, iz katerega bi težko razbrali, ali je bilo v njem več strahu ali groze.
Vsi so bili v trenutku budni, pes pa je žalostno strmel skozi vrata.
»Ares, pojdi za bratom!« se je mati roteče obrnila k prvorojenemu sinu.
Ares si je brez besed nadel zloščeni oklep, osedlal velikega črnega konja in se kljub teži oklepa lahkotno zavihtel nanj. V roko je vzel vajeti, okrašene z zlatimi zvezdicami, na katerih je bila komaj opazna gravura črke I, in odjezdil v temo.
Eros je tekel in, namesto da bi mu moči pojenjavale, je z vsakim korakom dobival novih moči. Podplati so ga skeleli, kot da bi hodil po črepinjah, toda ni se ustavil. Sezul je čevlje in bolečina je izginila.
Bos je tekel naprej, še hitreje kot prej.
Nato je z roke snel dragoceno uro in jo vrgel stran, da je svetleča se kovina utonila v močvirju, in nedaleč stran še zlati obesek z verižico.
Tekel je kot srnjak v begu pred zvermi.
Nato je odpel pas in slekel hlače. Njegovi gibi so postali lahkotni kot veter, ki piha čez pokrajino, ki jo je pobelil sneg. Tekel je popolnoma gol in njegove misli so bile čiste kot tisti dan, ko se je rodil.
Sedmi dan se je Eros v mraku ustavil na gozdni jasi. Zgrudil se je na zemljo in zaspal.
Luna je sijala skozi krošnje dreves in veje so se radovedno sklanjale nad golo telo sredi jase. Začelo je deževati.
Velike tople kaplje so padale z neba in z njegovega života nežno spirale prah in umazanijo. Dolgo je deževalo, in ko je nehalo, se je z listja dvigala meglica.
Eros je nepremično ležal na zemlji. Nenadoma je na svojih vekah začutil nekaj toplega, kot da bi mu nekdo s kamilicami spiral utrujene oči. Zbudil se je in pred seboj zagledal velik smrček in dvoje začudenih oči, ki sta nepremično strmeli vanj.
Še preden se je prav zavedel, ga je vlažni jezik ponovno obliznil po obrazu.
Eros se je z dlanmi uprl v tla in se nato s komolci naslonil na kolena. Nasproti njega je sedel potepuški pes. Nagnil je kosmato glavo in komaj opazno trznil z uhljem.
»Spal si ves teden.«
»Sanjam ali bedim?« se je začudil Eros.
»Nič od tega. Zbežal si iz hiše, a ne iz tiste, v kateri si živel. Vidiš drevesa, a nisi v gozdu, slišiš moj glas, a jaz ne govorim. Znašel si se v svetu vseh misli.«
»Ali to pomeni, da me je zapustila pamet?«
»Prej bi rekel nasprotno.«
»Si plod moje domišljije?«
»Sem prispodoba Življenja, ki vlada temu svetu.«
»Nisem vedel, da prispodobe tudi govorijo!«
»Besede, ki jih slišiš, so misli Življenja.«
»… In zakaj se potem nisi prikazal v človeški podobi? Kako lahko pričakuješ, da se bom pogovarjal s psom, ki pravi zase, da je nekakšna prispodoba življenja?«
»Bi prisluhnil človeku? Že dolgo veš, da ljudje ne vidijo veliko dlje od lastnega nosu. Zdaj vsaj premišljuješ, ali naj dvomiš o govorečem psu ali o njegovih besedah.«
Eros je molčal.
»Izbranec si … pomagal mi boš vrniti ljubezen. Trije, ki bi morali složno vladati resnici, se borijo za moč in oblast. Laži so pregnale srečo in nastopil je čas, da jo vrnemo človeštvu.«
»Življenje je izbralo mene, da mu pomagam odkriti resnico? Ta je pa res dobra! Ne vem, kdo si, niti od kod si se vzel, in tudi za govorečega psa še nisem slišal. Raje si poišči koga drugega!«
»Imam predlog zate!«
»Predlog?« se je začudil Eros.
»Če sem res le tvoj privid, potem vem le to, kar veš ti. Če sem Življenje, ki presega tvoj razum, pa lahko odgovorim na vsa vprašanja. Vprašaj, kar koli želiš. Če zadovoljim tvojo radovednost, mi boš pomagal.«
»… Si pa res pojava! Trdiš, da te lahko vprašam, kar koli želim?« je Eros nejeverno pogledal psa.
»Kar koli te zanima.«
Izziv je bil velik, Eros pa je bil že po naravi radoveden. Nekaj časa je premišljeval, nato pa dvignil svoj pogled:
»Zakaj pa ne! Rad bi razumel ljubezen. Rad bi vedel, zakaj po njej tako hrepenimo, čeprav nam prinaša toliko trpljenja.«
»Povem ti resnico,« je odvrnil pes, ki je pričakoval zastavljeno vprašanje. »Če želiš razumeti ljubezen, moraš razumeti sebe, če pa želiš razumeti sebe, moraš vedeti, da svet ni tak, kot ga vidiš. Vsako živo bitje dojema le svojo resničnost … Bolj razumna ko so bitja, bolj neresničen je svet, v katerega verjamejo. Misliš, da vidiš, v resnici le gledaš. Misliš, da veš, v resnici le razmišljaš.«
»Lepo. Do zdaj sem mislil, da ne razumem ljubezni, zdaj pa ne bom razumel niti sebe,« je pripomnil Eros.
»Le dobro prisluhi in vse boš razumel. Pojasnil ti bom največjo skrivnost človeškega uma.«
»… človeškega uma?«
»Težava je v tem, da si ves čas videl le svoj lastni svet. Prepričan si bil, da vladaš svojemu razumu. Nisi dojel, da v svoji glavi ne razmišljaš sam, ampak s tremi razumi … Instinkt, Racio in Emocio so trije prijatelji, ki do popolnosti ustvarjajo tvoj svet. Ta svet so vse tvoje predstave o drugih, tudi tvoja predstava o razmišljanju in verovanjih, vrednotah, pogledih in dejanjih drugih ljudi. V njem stoji hiša, zgrajena iz tvojih vrednot in tvojih predstav o sebi.«
»Torej sta svet in hiša v resnici moja psiha?«
»To je svet, ki si ga zapustil. Predstavlja vplive okolice, in čeprav je izmišljen, so njegove besede, slike in strahovi močnejši od vsega, kar lahko ustvarijo človeške roke. V različnih svetovih ima isto različen pomen. Vsak svet zase je edinstven in čudovit.«
»Če živimo vsak v svojem svetu, kako se potem lahko družimo z drugimi?«
»Ti vidiš druge v svojem svetu, hkrati pa vidijo drugi tebe v svojih. Tako v resnici nihče ne vidi tujega sveta, temveč le predstavo svojega,« je odvrnil pes.
»To pojasni, zakaj se za druge vedno sprašujemo, kako lahko tako razmišljajo, delajo in čutijo.«
»Svetovi se zelo razlikujejo. Eni so veliki, drugi majhni, eni imajo zidove, drugi zidov sploh ne poznajo. Lahko so odprti in vabijo druge ali pa zaprti in drugim branijo vstop. Gospodar vsakega sveta je Ego … on je zavest, ki ji praviš ›Jaz‹.«
»Zakaj pa Ego sploh potrebuje tiste tri razume, ki pametujejo v njegovem svetu?«
»Ego je zelo drugačen od prijateljev in ni iz sveta, ki ga dojemaš. On je del Življenja in za razliko od njegovih treh razumov ni snoven. Sam ne more občutiti, videti ali slišati, zato potrebuje prijatelje, ki so povezani s telesom in z vsemi čutili v njem. Trije razumi imajo stik s stvarnim svetom.«
»Torej so trije prijatelji trije različni razumi v mojih možganih, ki razmišljajo, čutijo in vidijo zame, medtem ko sem ›Jaz‹ zgolj del nekakšne celote védenja?«
»Čeprav ti imena treh razumov zvenijo precej znano, nimajo veliko skupnega z instinkti, čustvi in razumom, kot si jih razumel doslej. Vsak od njih deluje zase in razmišlja na svoj, povsem drugačen način. Hkrati so med seboj tesno povezani in drug brez drugega ne morejo … Otroci lahko vidijo tuje svetove, dokler ne ustvarijo svojega, ki jim zakrije druge. Sprva ga lahko gradijo le po vzoru bližnjih, zato so otroci zrcalo staršev. Vsaka beseda, vzor ali izkušnja ustvarjajo in spreminjajo svetove, ki dobivajo tako odločilen vpliv na življenje Ega in njegovih treh prijateljev.«
Eros se je popraskal za ušesom:
»Če te prav razumem, je vsa resnica, ki jo dojemam, le svet, ki mi ga opisujejo trije razumi. Če mi prikrijejo resnico, jaz slepo verjamem v lažni svet, in če govorijo resnico, jaz pa jim ne verjamem, je moja resničnost ponovno zlagana.«
»Vse, kar se ti dogaja, ti pripovedujejo in opisujejo Instinkt, Racio in Emocio. Do zadnje podrobnosti oblikujejo vse tvoje predstave. Egu ponazarjajo svet tako dosledno in popolno, da verjame, da živi v njem. Toda njegov svet ni resničen, temveč takšen, kot ga vidijo trije prijatelji.«
»Če poznamo in vidimo le svoj svet, to pomeni, da ne razumemo razmišljanja ljudi z drugačnimi svetovi!«
»Ne moreš jih razumeti, dokler sodiš njihova dejanja po vzoru lastnega sveta,« je odvrnil pes.
»To postaja zanimivo! Ampak jaz v svojem svetu vendar nisem živel sam. Kaj pa moji starši, brat, nona in dedek, še ljuba Alojzija je vedno živela z nami … ali so bili vsi izmišljeni?«
»Vsi so bili resnični, a v tvojem svetu ni bilo nikogar drugega … Zgodbe tvojih razumov so tako podrobne in dojemanja tako slikovita, da si jih videl, kot bi res živeli v tvojem svetu. Še ko si z lastno roko pobožal psa, so ti občutenje le opisali. Prijatelji so poskrbeli, da si verjel, da sta ti in tvoje telo eno. A v resnici nista.«
»Če sem jaz ves čas verjel v lažno resničnost, kako pa je s tremi prijatelji? Oni bi morali poznati pravo resničnost, saj jo vendar vidijo.«
»Res jo vidijo, a vsak izmed njih gleda nanjo s svojimi očmi. Ker se po načinu razmišljanja med seboj tako razlikujejo, jo vidi vsak drugače.«
»Kako jo lahko vidijo različno?«
»Prisluhni svojim razumom!«
INSTINKT
Jaz sem Instinkt, najstarejši razum. Nerad govorim o sebi … Nikoli ne veš, kdo bo to uporabil v svojo korist. Pravijo, da sem črnogled, toda verjemi … vsi drugi so lahkoverni. Varujem te pred slabim, saj vidim nevarnosti, ki jih Emocio in Racio ne vidita. Vem, da v življenju prevlada slabo nad dobrim. Moj svet ne pozna slik, besed in številk … samo občutke, povezane z različnimi strahovi. Sem pazljiv in skrben, vedno zaskrbljen … zato je moj značaj podoben materinskemu. Sem previden, sumničav, kritičen in bojazljiv … zato ne zaupam tujcem in ne maram sprememb. Bojim se neznanega in zavračam novosti. Imajo me za dvomljivca … vendar dvomim, da imajo prav. Stvari so zapletene … ponavadi še bolj zapletene, kot se zdi na prvi pogled, zato s poenostavljanjem ne pridemo nikamor. Če se ti kaj ne zdi zapleteno, poglej še enkrat! … Si pogledal? Če gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo … zato oprezam za morebitnimi težavami in se jim skušam izogniti, še preden nastopijo. Povezujem stvari, ki jih drugi ne bi nikoli povezali, in tako neprestano sestavljam možne nevarnosti. To je vir moje ustvarjalnosti in domišljije. Moj humor je črn … v resnici nikoli na moj račun. Rad bi vedel vse o drugih, zato mi očitajo, da sem zvedav … Moj svet je nedostopen in skrivnosten. Ker v njem na vsakem koraku prežijo nevarnosti, sem najraje doma, varno zaprt v svoji hiši … Pogosto me mučijo skrbi in tesnobe. Le redkim lahko zaupam, zato se na bližnje močno navežem. Zame predstavljajo varnost. Bojim se jih izgubiti … Med razumi sem najbolj občutljiv in sočuten. Po naravi sem vztrajen in trmast. Moja obramba je beg … Napadem le, če nimam izhoda. Življenje me je izučilo, zato imam vedno prav. Mojega mnenja ne spremeni niti tisoč razumnih dokazov. Težko se odločam … No, morda pa tudi ne … Stvari izboljšujem tako, da ne ponavljam napak. Sem zamerljiv … ne pozabljam in težko odpuščam. Žene me zavist. Če ne sprejemam svojega sveta, postane moja zavist zelo izrazita. Nisem tekmovalen in ne poznam pohlepa. Ob težavah, ki jih ne znam rešiti, jočem. Če se okolica ne odzove na moje negodovanje, skušam doseči pozornost z vzbujanjem slabe vesti … Ves čas pričakujem težave, zato sem nanje vedno pripravljen. V pomanjkanju se obnesem bolje od Emocia in Racia, a v zares zaostrenih razmerah me zajame brezglavost in popolnoma odpovem. Rad imam nadzor, in če vladam, vladam kot diktator. Zagovarjam enakost in se edini od razumov nesebično žrtvujem za druge. Zame je pravično to, da tisti, ki imajo več, dajejo tistim, ki imajo manj. V primerjavi z drugima dvema sem veliko bolj marljiv … sem edini, ki se sam loti dela. Jaz varčujem … in sem vreden zaupanja. Iščem pravico in hitro sodim, zato je moj svet poln predsodkov. Naklonjenost izražam z zaupljivostjo, s sprejemanjem, pozornostjo in skrbnostjo, najbolj pa s tem, da nekoliko odškrnem vrata svojega sveta. Cenim značaj in duhovitost. Neposredno so mi podrejena čutila za tip, mraz, vročino, bolečino, okus in vonj. Moj način razmišljanja je preprost in hiter, moj svet pa zapleten in neučinkovit. Pri meni vedno dežuje ali pa se pripravlja na dež. Moj jezik ni natančen in ne oprijemljiv … njegovo razumevanje je povezano z mojim razpoloženjem, in se neprestano spreminja. Ker se bojim, da bi me razkrili, redko vprašam to, kar me v resnici zanima. Moje besede so občutki, moji stavki so strahovi, zato je moj jezik treba razumeti v prenesenem pomenu. Pogosteje vladam ženskam.
EMOCIO
Sem Emocio, na tvojo srečo pravo nasprotje Instinkta! Pravijo, da vidim vse preveč rožnato – ampak zakaj bi si delal skrbi, ko pa se na koncu tako ali tako vse dobro izteče! 🙂 Resnica je, da v življenju prevlada dobro nad zlom. Le zakaj bi bilo treba kar koli načrtovati … Ne skrbi, bo že! Sem lahkoživ, brezbrižen, neodgovoren in lahkoveren, zato me primerjajo z večnim otrokom. Razmišljam v slikah in jih po občutku povezujem. Do popolnosti lahko razvijem svoje gibalne sposobnosti ali pa izostrim občutek za oblike in lepoto, a le redko oboje hkrati. Z lahkoto se odločam, saj moje ravnanje ne zahteva premisleka. Stvari poenostavljam. To je moja ustvarjalnost, moj humor. Moj svet je odprt in brez skrivnosti. Sem iznajdljiv, ustvarjen improvizator. Brez zadržkov kažem svoje razpoloženje in se ognjevito borim za svoje slike, zato o meni mislijo, da sem čustven, strasten in goreč. Hrepenim po druženju, prijateljih, novih izkušnjah in doživetjih. Trudim se pripadati skupinam in se brez oklevanja poistovetim z njihovimi simboli. Hitro sprejmem tuje mnenje, toda svojim predstavam se zlepa ne odrečem. Sem lep in privlačen, zato sem vedno v središču pozornosti in občudovanja. Ne poznam zavisti in pohlepa. Žene me tekmovalnost – če ne sprejemam svojega sveta, še posebej! Takrat hrepenim po priznanju in uveljavitvi. Če ne dosežem svojega, postanem nasilen. Rad udarim in vladam s pestmi – če ne gre zlepa, bo šlo pač zgrda. Moja obramba je napad. Pogosto tvegam. Sem pravi kockar. To se mi splača – kajti sreča je vedno na moji strani. Težave, ki jih ne znam rešiti, lahko odpravljam z reševanjem nadomestnih težav. Če pa bi nad svojim početjem izgubil nadzor, bi zapadel v odvisnost … ampak le kako bi se meni zgodilo kaj takega? 🙂 Nisem niti redoljuben niti zanesljiv, ne vztrajen in ne natančen. Samo ko gre za zmago, dam vse od sebe. Rad uživam in se razvajam. Bežim od dela in nalog ali pa sem od dela obseden – če z njim bežim iz svojega sveta. Razlikujem le tri časovna obdobja – zdaj, pred tem in po tem. Več ni potrebno, saj točnost zame ni pomembna. Odlično obvladam prostor in usklajujem delovanje mišic. Kraljujem v športih in imam glavno besedo pri spolnosti. Govorim z očmi, z obrazom, z rokami in s telesom. Zame je najvišja lepota skladnost oblik. Sem pesnik, pevec in igralec, akrobat in plesalec. Če se slike iz mojih predstav uresničujejo, se smejem, če ne, besnim. Razmišljam s predstavami, te pa povezujem s prijetnimi občutki, zato me Instinkt in Racio pogosto obtožujeta, da pretiravam … Ampak jaz nikoli, nikoli, nikoli ne pretiravam! Ker v svojem pripovedovanju opisujem slike, sem sila gostobeseden, isto stvar pa opišem vedno z drugimi besedami. Ob meni drugi težko pridejo do besede, če pa jo imajo, se jim to le zdi, kajti jaz nisem dober poslušalec. Si opazil, kako lepo govorim? Ne znam ravnati z denarjem – sem širokogruden in zapravljiv. Rad si sposojam, ko pa bi moral vrniti, ponavadi nimam. Zame je pravično, da drugi dajejo meni. Imam dober občutek za ljudi. Ustvarjam pravila, ki mi dajejo posebne pravice, in kršim tista, ki mi jih kratijo. Sem junak, borec za najvišje cilje – tako svoje kot tuje. Sem revolucionar, ki se upira oblastem. Instinkt in Racio se ne zavedata, da sem v vsem nekoliko boljši od njiju. Znajdem se v vseh okoliščinah, najbolje pa se obnesem v izobilju. Stremim po položaju in ugledu. Naklonjenost kažem s pogledom, dotikom, telesno bližino. Slike, ki si jih ustvarim, zelo težko spreminjam in še težje opuščam. Vse, kar bi jih lahko skazilo, zato preprosto pozabim – tako odpuščam. Če se moje slike kljub vsemu razblinijo, sem potrt in jih dolgo prebolevam. Moj način razmišljanja je počasen in zapleten, zato pa je moj svet preprost in učinkovit. V njem sije sonce ali divja vihar. Pogosteje vladam moškim.
RACIO
Jaz sem Racio, najmlajši razum. Razmišljam analitično; iščem povezave in odkrivam vzroke. Proučujem dogodke in ravnam razumno. Sem premišljen, zato se zdim zrel in odrasel. Resnica je vedno oprijemljiva. Zame sta značilna predvidevanje in načrtovanje. Vzpostavljam strukture in vnašam red. Delujem sistematično in preračunljivo. Skrbno zbiram in primerjam podatke. Sem natančen in dosleden. Iščem poti, ki vodijo k cilju. Razvijem lahko matematične ali pa jezikovne sposobnosti, le redko pa oboje hkrati. Sem trd pogajalec, vedno trezne glave, in pretkan diplomat. Nisem niti duhovit niti ustvarjalen. Razumem in obvladujem čas, in ker z lahkoto ocenjujem verjetnost dogodkov in načrtujem njihov potek, sem zlahka točen. Po naravi sem gospodaren in stvaren. Zame je pravično, da ima tisti, ki si zasluži, več od tistega, ki si ne. Izmislil sem si demokracijo, moja gospodarska ureditev pa je kapitalizem. Vladam z nagrajevanjem in s kaznovanjem, branim se s pogajanjem. Obnesem se v spremenljivih okoliščinah, še posebej v kritičnih trenutkih. Ne poznam sočutja in nimam slabe vesti. Žene me pohlep, posebej izrazit, če ne sprejemam svojega sveta. Takrat sem lahko sebičen, hladnokrven, krut. Ne poznam zavisti in nisem tekmovalen. Za dosego ciljev sem pripravljen sodelovati z drugimi, in lahko dajem vtis največje ustrežljivosti, prijaznosti in pozornosti, a resnično zvest sem le sebi. Drugim pomagam samo, če v tem prepoznam korist. Govorim v jeziku besed in števil. Čeprav uporabljajo ljudstva in narodi različne govorice, je moj jezik pri vseh enak. Meni pripadajo tudi besede, izgovorjene samo v mislih. Razumem in prevajam jezik Emocia in jezik Instinkta, zato se z obema brez težav sporazumevam. Lahko pa se tudi pretvarjam, da govorim v njunem imenu, zato me je najtežje prepoznati. Nadzorujem logično sklepanje, to pa omogoča samozavedanje. Od drugih dveh razumov se razlikujem po tem, da se me zavedaš. Ker sem upravljavec zavednega razmišljanja, premišljevanja in govora, me dojemaš kot zavest, medtem ko ti predstavljata razuma Instinkt in Emocio podzavest. To je zgrešena predstava. Stremim po oprijemljivem. Pritegnejo me lastnosti, ki jim pripisujem koristnost in dolgoročen pomen. Naklonjenost kažem z besedami, darili ali uslugami, odvisno od tega, ali bolje obvladam jezik ali računanje ali pa sem zgolj preračunljiv. Moj svet je velik in urejen, zaradi strukturiranosti pregleden in učinkovit. V njem vreme ni spremenljivo, zato ne poznam ne sonca ne dežja. Enako pogosto vladam moškim in ženskam.
»Nisem si mislil, da se tako razlikujejo!«
»Vsak razum ima dobre in slabe strani.«
»Ali se ne bi mogli drug od drugega česa naučiti?« se je začudil Eros.
»Nihče ni popoln. Slabosti vsakega razuma so cena njegovih prednosti. Vsi so povsem enakovredni. So takšni, kakršni so. Lahko si le domišljajo, da so drugačni. Čeprav razumejo le sebi enake, jih najbolj privlačijo tisti, ki jih ne razumejo.«
»Kako je to mogoče?«
»Vedo, da lahko le skupaj dojamejo resnico.«
»Ko si opisoval Instinkt, sem se spomnil na svojega brata, pri Emociu sem takoj pomislil na nono, in ko si prišel do Racia, sem imel pred očmi očeta.«
»Opazil si, da ljudje različno razmišljajo in da vidi vsak le svoj svet. Čeprav so vsi razumi popolnoma enakovredni, jih Ego ne upošteva povsem enako. Najpomembnejši prijatelj tvojega brata je Instinkt, tako on najbolj zaupa njegovim strahovom. Nonin najpomembnejši razum je Emocio, zato vidi svet, kot ga slika on. Oče verjame presoji Racia … njegova resnica je takšna, kot jo dojema Racio … Razum, ki se ti v mladosti najbolje prilagodi svetovom, ki jih odkrivaš, ostane v očeh tvojega Ega najpomembnejši za vse življenje. Njegova resničnost postane s tem podobna opisu razuma, ki mu zaupa Ego. Samo neusklajenost razumov pa lahko zagotavlja nepristranskost.«
»Torej se ljudje med seboj razlikujemo po tem, kateri od naših razumov ima pri kom odločilno besedo?«
»Spoznal si, da imajo ti trije razumi pri vsakem človeku različno velik vpliv. Ego lahko zaupa enemu, lahko verjame dvema ali daje različno moč vsem trem. Možnih razlikujočih se razmerij je tako dvanajst. Vsako od njih daje človeku značilno razmišljanje. Temu rečemo značaj.«
»Dvanajst človeških značajev?« je bil presenečen Eros.
»A dobro si zapomni, nikoli ne sodi človekovega značaja po njegovem svetu. Svetovi so si lahko zavajajoče podobni, tudi ko gre za povsem različne značaje. Lahko pa se tudi povsem razlikujejo, čeprav gre za enake človeške značaje. Enakih svetov ni, kajti kolikor je ljudi, toliko je tudi različnih svetov.«
»Kakšen pomen pa ima dvanajst značajev, če so človeški svetovi tako različni?«
»Dvanajst razlikujočih se značajev je kot dvanajst temeljev, na katerih stojijo ti svetovi. Vsak značaj ima svoj, edinstven način razmišljanja.«
»Ampak če je vse tako preprosto, zakaj ni tega doslej še nihče odkril?«
»Odgovor je preprost. Vse je bilo odkrito, rečeno in zapisano. A zgodilo se je nekaj najbolj človeškega. Zmagala je zaslepljenost … Ljudje gledajo resnico, a je ne vidijo. Gledajo jo Instinkt, Emocio in Racio, a jo vidijo vsak povsem drugače. Egu predstavijo vsak svojo resnico, ta pa zaupa resnici razuma z največjim vplivom. Tako lahko Ego vse življenje živi v zmoti, trdno verujoč v svoj svet.«
»Motiti se je človeško,« se je nasmehnil Eros.
»Predstavim ti primer. Če Racio prebere opis Instinkta, ga prikaže kot skupek prirojenih prvinskih lastnosti. Rekel mu bo nagon, čeprav ni to v opisu Instinkta nikjer zapisano. Instinkt pa ima Racia za brezsrčnega ničvredneža. S tem nič manj ne izkrivlja resnice … Vsak razum razmišlja drugače, vsak govori svoj jezik, vsak ima svoj motiv in svojo predstavo pravičnosti, zato vidi vsak svojo resnico. To pa še ne pomeni, da ima en prav in drug ne … Čeprav bo resnica, ki jo zdaj držiš v svojih rokah, zapisana črno na belem, boš v svojem svetu spoznal drugačno resnico. Tako boš spregledal ali narobe razumel vse, kar bi ti razkrilo pravo resnico. Ker gleda nanjo vsakdo s svojimi očmi, je nihče ne more videti. To je prava resnica o človeški zaslepljenosti.«
»Ali prijatelje moti resnica, drugačna od njihove?«
»Instinkt, Emocio in Racio so za svojo lažno resnico pripravljeni tudi moriti. Tako so že veliko ljudi obglavili, pribili na križ, zažgali na grmadi … zgolj zato, ker so se približali resnici. A kdor jo spozna, ve, da je to ne more uničiti niti spremeniti. Mnogi so jo upodobili v zgodbah, likovnih umetninah, arhitekturi ali glasbi, in tako je postala dostopna tistim, ki jo lahko spoznajo … Bodi pozoren na naključja, ki to niso. Skrita so v slikah, besedah in številih. Tri, štiri, sedem, dvanajst, trinajst in enaindvajset. Ta števila imajo pomen in označujejo skrivnosti resnice, ki je tako vselej pred očmi, a le tistim, ki so je vredni.«
»Če ljudje resnice ne morejo videti, kako naj ti jo potem pomagam vrniti človeštvu?«
»Obstaja resnica, za katero so se Instinkt, Racio in Emocio pripravljeni odpovedati vsemu. Imenuje se ljubezen.«
»Zakaj pa ti trije prijatelji sicer ne želijo spoznati prave resnice?«
»Borijo se za svojo moč in oblast. Krivični so, zato si prizadevajo, da bi njihova resnica postala prava resnica.«
»Ali je resnica res tako pomembna?«
»Med ljudmi je veliko takšnih, ki človeško zaslepljenost izkoriščajo sebi v prid. Brez Življenja, ki jim ves čas meša štrene, bi bil na zemlji pekel.«
»Ali je mogoče, da naš Ego sprva zaupa enemu razumu, nato pa si v nekem trenutku premisli in da prednost drugemu?«
»Ko Ego v odraščanju razumom dodeli razmerje pomembnosti, tega ne more več spremeniti … Ljudje lahko spreminjajo le hiše in svetove. Kdor spremeni to, se povsem spremeni, čeprav je njegov način razmišljanja ostal enak.«
»Razumem. Tudi stari latinski pregovor pravi: ›Lupus pilum mutat, non mentem‹, kar pomeni, da volk dlako menja, narave nikoli.«
»Človek lahko spremeni svoj svet, značaja nikoli.«
»Z bratom sva imela povsem različen pogled na svet!«
»Ares zaupa Instinktu. V tebi je vedno videl le nevarnost. Zbal se je, da zanj predstavljaš grožnjo.«
»Torej Ares ni kriv za svoja dejanja? Kriv je njegov Instinkt, ki ga je zapeljal na slaba pota!«
»Nimaš povsem prav. Življenje je ustvarilo celoto, kar pomeni, da je tudi Instinkt del njega … Moral bi poslušati to, kar sta mu ves čas dopovedovala Emocio in Racio.«
»Kdo je to Življenje, o katerem ves čas govoriš?«
»Oddaljujeva se od vprašanja.«
»Rekel si, da lahko vprašam kar koli!«
»Hkrati ko je pred davnimi časi po naključju, ki ni bilo naključje, na Zemlji nastalo prvo življenje, je bilo ustvarjeno Življenje. To se je razvijalo in spoznalo, da lahko doseže popolnost skozi nepopolnost, neminljivost le skozi minljivost in smisel le skozi nesmisel. Tako je Življenje ustvarilo minljiva bitja, ki lahko s spremembami izpopolnjujejo svoja telesa, dokler niso uspešna v kljubovanju nevarnostim v okolju.«
»Darwinova razvojna teorija.«
»Charles Robert Darwin. Moral sem ga pošteno kljuniti v čelo, da se mu je končno posvetilo, da imamo ščinkavci z otočja Galapagos drugačen kljun. Sicer bi ljudje še danes v vsaki stvari videli boga in hudič bi bil še vedno izgovor za vse človeške neumnosti,« je odvrnil pes.
»Rekel si, da je Življenje ustvarilo minljiva bitja, ki bivajo v telesih, kakršno je tudi moje. Ali to pomeni, da Življenje nima svojega telesa? Kako lahko nekaj, kar nima telesa, ustvarja in kako lahko razmišlja, če nima možganov?«
»Človek ni nikoli spoznal resnice o Življenju.«
»Ali ni nastopil čas, da dobimo odgovor?«
Pes je obmolknil in v tem trenutku so otrpnila vsa bitja na Zemlji. Vse, kar je bilo živega, rastlinje in živali, se je nenadoma ustavilo. Tudi Eros.
»Življenje je v živih bitjih, njegove misli zapolnjujejo sleherne možgane, a njegova moč se skriva v povezanosti vseh v eno celoto. Vsak Ego ni nič drugega kot samo delček enega in edinega Življenja. Tega se v svojem življenju ne zaveda. Da bi Ego lahko preživel brez neposredne povezave z drugimi bitji, mu je Življenje po svoji podobi ustvarilo tri razumne prijatelje. Prvi je bil ustvarjen Instinkt, za njim Emocio in nazadnje še Racio. Čeprav predstavljajo trije prijatelji celoto tvojega razuma, zavzemajo le zanemarljiv del tvojih možganov. So tvoje oči in okno v svet, tolmači in svetovalci, prijatelji in spremljevalci. A le v času minljivega bivanja, nato trije prijatelji umrejo, skupaj s telesom. Ego pa s smrtjo ponovno postane Življenje. Kakor kapljica, ki se zlije v morje. To je resnica o večnem krogu Življenja.«
»On vse vidi in vse ve. Je vsemogočen in je v vseh nas. Zdaj dojemam, česar doslej nisem mogel razumeti. Življenje je popolna povezanost vseh živih bitij. Je v naših možganih, a je tako mogočno, da s svojim skromnim umom ne moremo dojeti njegove popolnosti … Ni čudno, da lahko sliši naše misli in vse ve! Življenje torej razpolaga z vsemi zaznavami in spomini vseh živih bitij na svetu, in to odkar obstaja! … Ali lahko na kakršen koli način stopimo v um Življenja?«
»Ne v času življenja.«
»Kaj pa sanje, hipnoze in druga posebna stanja? Ali nas lahko privedejo do tega, da bi stopili v njegov popolni svet, izvedeli za stvari, ki nas zanimajo, in morda videli svoje prejšnje svetove?«
»Vse to je le plod človeške domišljije. Razum Življenja je tako drugačen, da Instinkt, Emocio in Racio ne morejo vanj.«
»Si se mi zato prikazal v obliki prispodobe?«
»Verjemi … če človek vidi mojo prispodobo, mora biti s človeštvom nekaj hudo narobe.«
»Še vedno pa ne razumem, kako je vse to povezano z ljubeznijo?«
»Trije prijatelji imajo tako različne poglede, da so le redko usklajenega mnenja. Ko pa srečaš nekoga, ki naredi vtis na vse tri, si Instinkt, Emocio in Racio nehajo nasprotovati in zaživijo v slogi.«
»Ta složnost je zaljubljenost!« se je Eros spomnil občutka popolnosti, ki ga je doživljal ob Sareni.
»Zaljubljenost je pričakovanje tujega sveta, lastna utvara treh razumov o svetu, v katerega vstopajo, ne da bi ga videli ali poznali. Usklajenost med tremi prijatelji občutimo kot občutek nepopisne sreče, ki spremlja zaljubljenost. To predstavlja hkrati tudi popolno izgubo nepristranskosti. Ko si trije razumi nehajo nasprotovati, lahko celo iz pošasti ustvarijo angela. Zaslepljen od njihovih laži ne vidiš resnice. Predstavljajo ti prečudovit privid, ki je popoln, zato ker mu nihče ne ugovarja.«
»V svojem svetu vidimo le to, kar nam pripovedujejo … Zato se mi je zdelo, da Sarena ni človeško bitje, ampak boginja!«
»To je resnica. Če eden od treh prijateljev nekega dne spozna, da tuji svet morda ni združljiv z našim, pride med njimi do prepira. Po navadi se prvi med njimi upre Instinkt, ki je sumničav in črnogled … Odkrivanje resnice prinese razočaranje … Emocio, ki zelo težko in počasi spreminja svoje slike, potrebuje veliko več časa, preden je pripravljen opustiti privlačni privid ljubljene osebe.«
Eros se je zamislil.
»Sarenin Emocio je še vedno videl sliko njene prve ljubezni in ne mene. Jaz sem bil všeč le njenemu Raciu, in do složnosti razumov ni moglo priti. V njej je vihral prepir med razumi, to pa je povzročalo njeno žalost in potrtost. Ko mi je povedala, da se je ljubila z njim, je to razumel le moj Racio. Spoznal je resnico in se sprl z Emociem, ki čudovite utvare ni bil pripravljen opustiti. Njun prepir je v meni povzročil neizmerno trpljenje. Dobro se spomnim, kako je del mene govoril ne, drugi del pa tega ni mogel sprejeti!«
»Ali to pomeni, da mi dolguješ uslugo?« je vprašal pes.
»Ljubezen je torej združitev dveh svetov! … Da, res ti dolgujem uslugo!« je po daljšem molku odvrnil Eros.
Občutil je, da ga je minila žalost, ki je, vse odkar se je poslovil od Sarene, kakor vreča peska pritiskala na njegove prsi.
»Tvoje besede so čudežno odpravile mojo bolečino, zato sem tvoj dolžnik do konca življenja,« je rekel Eros in v sebi občutil neskončen mir.
»Zapomni si – svetove lahko združujejo le tisti, ki sprejemajo svoj lastni svet. Ljudje so izgubili zaupanje v modrost Življenja in razum je premagal ljubezen. Ujetniki svojih hiš trpijo nesrečni in osamljeni … Dobil si ključ in Življenje te prosi, da ljudem pomagaš odpreti vrata ljubezni.«
Eros je pogledal psa in videl njegove proseče oči. Počasi je dojemal, kako pomembna naloga je pred njim.
»Storil bom, kot si rekel! Dobil sem ključ … a kako bom vedel, katera vrata odpreti?«
»Pomagaj tistemu, ki ne bo mogel prepoznati resnice v svetlobi tvojih oči.«
»… In kakšna je ta resnica?«
»Spoznal jo boš, ko bo čas za to.«
»Kako pa naj prepričam ljudi, če še sam ne vem zanjo?«
»Tvoj um jo razume in to zadostuje … V tvojih rokah je moč nepredstavljive veličine, zato boš imel veliko nasprotnikov. Najhujši pa ne bodo tisti, ki ne vedo zame, ampak tisti, katerih zaslepljeni razum je prepričan, da govori v mojem imenu. V mojem imenu se bodo upirali resnici, ki jo prinašaš, v strahu, da bodo izgubili to, kar so tako dolgo varovali. Kajti tvoja resnica je resnica ljubezni, ta pa lahko prihaja le od mene … Dal ti bom sedem dokazov, dovolj trdnih, da bo lahko vsak na svetu spregledal, da tvoja resnica ni resnica človeškega razuma. Razkril ti bom sedem skrivnosti, ki jih niso razvozlali niti največji učenjaki. Toda zaslepljeni ne ve, da ne vidi. Vidi, kar hoče videti – dvom o resnici. Sedmi dokaz bo najmočnejši, a ne razkrivaj ga, dokler ne bo čas za to, kajti namenjen je tistim, ki bodo dvomili.«
Eros je molčal in razmišljal o besedah Življenja.
›Kako, pod milim nebom, je za to nalogo našlo prav mene?‹ ga je prešinilo, in pes je odgovoril:
»Ljubil si smrtnega sovražnika, srečo svoje prve ljubezni si postavil pred lastno srečo in z neba si stopil na trdna tla. Mi lahko pokažeš bolj pravičnega od sebe?«
Eros je vedel, da vprašanja ni izrekel na glas.
»… Spoštuj skrivnosti, kajti ozadje vseh naključij je načrt, ozadje vseh načrtov je naključje!«
Pes je dvignil taco ob starem borovcu, nato pa kakor duh izginil med drevesi.
›Prispodoba, ki lula. To Življenje pa res zna narediti vtis,‹ se je nasmehnil Eros.