Glasbeni

Glasbeni dokaz

Drugo razkritje Življenja je zapisano v tretjem svetu in je morda najbolj nazorno izmed vseh dokazov, saj je podano v obliki rešitve, in to rešitve ene največjih skrivnosti s področja klasične glasbe. Z njo se je ubadalo na tisoče glasbenikov in glasbenih zgodovinarjev po vsem svetu, a je je doslej, v 293 letih od njenega nastanka, še nikomur ni uspelo razvozlati. Skrivnost je povezana z glasbenim genijem Johannom Sebastianom Bachom in njegovo mojstrovino Passacaglio v C-molu, z oznako BWV 582.

Znano je, da je J. S. Bach v svoja glasbena dela neredko skril kakšno sporočilo, kodirano kar v notnem zapisu. In ker velja izvirni rokopis Passacaglie za izgubljenega, tako da ni znano niti to, kdaj je bila napisana, je postalo eno najbolj vročih vprašanj in tema številnih razprav glasbene stroke ugibanje, ali je Bach tudi v tem izjemnem glasbenem delu skril kakšno sporočilo.

Leta 1717 se je v Dresdnu, kjer je takrat živel in delal J. S. Bach, mudil sloviti francoski skladatelj, organist z dvora francoskega kralja Ludvika XIV., Louis Marchand. Takrat še malo znani Bach je uglednega, a domišljavega Marchanda izzval na glasbeni dvoboj in ta naj bi bil izziv sprejel.
Tovrstni dvoboji so bili v tistih časih priljubljeni in zato pogosti – glasbenika sta se pomerila tako, da sta si drug drugemu predala melodijo, potem pa sta improvizirala vsak na nasprotnikovo melodijo. In da bi bil dvoboj res pravičen, sta glasbenika na koncu igrala še vsak svojo melodijo – na to sta se seveda pripravila.
A do dvoboja med Bachom in Marchandom vendarle ni prišlo. Na predvečer dvoboja naj bi bil namreč Marchand prišel skrivaj poslušat Bachovo igranje. In ker je spoznal, da se lahko naslednji dan zgolj osramoti, je ponoči na hitro zapustil Dresden, ne da bi komu to povedal ali drugače sporočil. Do dvoboja ni tako nikoli prišlo, in glasbeni zgodovinarji so lahko doslej zgolj ugibali, kaj je Bach tistega predvečera igral, da je velikega Marchanda spravilo v tolikšno zadrego.

Passacaglia je francoska glasbena oblika, njeno ime pa izvira iz španskega jezika in pomeni oditi po ulici. Posebnost Bachove Passacaglie je, da se začne z ostinatno temo v basu, s preprosto melodijo, na katero se zvrsti enaindvajset variacij. Domneva se, da naj bi bil Bach prvi del te melodije povzel po francoskem skladatelju Andreju Raisonu, v drugem delu pa je melodijo nekoliko spremenil. In prav v tem drugem delu, sestavljenem iz sedmih tonov, je Bach skril nenavadno sporočilo, ki ga beremo od zadaj naprej: Lo. Marchand – Hannes.
Hannes je bila v tistih časih zbadljivka za ljudi z brezglavim početjem, je pa izpeljanka iz Johannes. Janez Krstnik – Johannes – je bil namreč obglavljen.
Razkritje tega sporočila pokaže, da je Marchandov skrivnostni odhod povezan prav s Passacaglio. Bach jo je nameraval Marchandu zagosti tako, da bi mu predal melodijo, pri kateri bi ta nevede ves čas improviziral na sporočilo, ki pravi, da igra brezglavo – to je Bach tudi mislil o Marchandovem igranju.
Še zanimivost: Passacaglia se tudi zaključi nenavadno, z redko uporabljenim akordom iz sedmih tonov.

Verjetnost, da gre pri sporočilu v notnem zapisu Passacaglie, za naključje, je 2 x 10^-13, to pa je mnogo manjša verjetnost kot verjetnost, da se prvi del te melodije sklada z Raisonovo melodijo povsem po naključju. Skrita koda je zapisna matematično dovršeno, saj ne prepušča prav ničesar svobodnemu predpostavljanju ali interpretaciji. Kdor ne verjame, naj poskusi kjer koli v Passacaglii najti še ime katerega koli drugega glasbenika, ki ima v imenu vsaj pet črk. Tudi če bi to uspelo, pa se je treba zavedati, da je verjetnost tega naključja še vedno neprimerno večja od verjetnosti naključja pri sporočilu, ki ga razkriva Življenje.