Kdor želi razumeti [psi], mora spoznati, da ga k temu vodi le gola resnica. Noben lik, noben dogodek niti zgodba niso izmišljeni, gre zgolj za drugačno povezanost resnice in njenega prikaza.

Preden se bralec lahko poda v svetove, ki jih obišče Eros, stopi skozi vrata, pri katerih dobi nekaj napotkov za nadaljevanje svojega potovanja. Ta vrata so prehod iz sodobnega sveta, ki ga bralec pozna in razume, sveta, ki mu je zavladal Racio. Tako kot ni pravičen nobeden od svetov, ki mu vlada le eden od treh razumov, je tudi Racijev svet krivičen, saj se večina ljudi v njem ne more sprejeti. Mehanizmi, s katerimi vladajo razumi, so nevidni in človeku nerazumljivi, zelo močno pa lahko vsakdo občuti posledice delovanja teh mehanizmov. Močnejša ko je oblast katerega od razumov, močnejši je tudi vpliv vrednot, ki jih ta vsiljuje, in večje je število ljudi, ki v teh okoliščinah ne morejo sprejeti svojega sveta. Takšno stanje je človeško družbo vselej privedlo na rob. Zlom, ki sledi, pomeni kaos, v tem pa ni zmagovalca.

Sistematični in načrtovalni Racijev svet je prikazan že v prvem stavku knjige.

Otrok je komaj privekal na svet, že je izmerjen, rojstni podatki so skrbno vpisani v njegovo kartoteko. Le redko kdo pa tu opazi, da otroka ves čas spremljajo številna nenavadna naključja, ki seveda niso naključja. Otrok je rojen sedmega dne sedmega meseca, velik je devetinštirideset centimetrov – kar je zmnožek dveh sedmic, tehta tri kilograme in osemsto petdeset gramov, kar je polovica od sedem celih sedem kilograma.

Pozornejši bralec bo morda povezal tudi začetne črke prvih petih odstavkov, ločenih s prazno vrstico, in odkril še eno naključje, ki ni bilo naključno.

V nadaljevanju knjige lahko bralec še pogosto naleti na podobno skrite zapise. Kdor bo sestavil na primer začetnice vseh svetov in pred tem dodal tri črke, začetnice treh delov uvoda, bo našel novo sporočilo. Povezati pa je mogoče tudi cele besede, s katerimi se začenjajo svetovi in zaključek.

Poleg sedmic, ki se v knjigi kar vrstijo, in skritih pomenov besed pa Erosov prihod zaznamuje tudi kača, izgubljeno starodavno znamenje živalskega kroga. Erosov brat Ares namreč pred bratovim prihodom v parku zamenja jabolko za kačo. Nenaključno je ta simbolika, v obratnem vrstnem redu, uporabljena že v biblični zgodbi o izgonu Adama in Eve iz raja.

Erosovo otroštvo je vse prej kot lahko, saj odrašča v neposredni bližini v vseh pogledih močnejšega, celo sovražnika. To pomembno vpliva na njegov umski razvoj, brez naključij, za katerimi stoji Življenje, pa mu sploh ne bi uspelo preživeti. Eros kmalu spozna, da svet ni takšen, kakršen bi moral biti – opazuje ljudi, ki se na vso moč trudijo priti do sreče, kar koli že ta predstavlja v njihovih svetovih, in vendar jih je zares srečnih tako malo. Zaljubljenost mu za kratek čas pričara privid popolnosti, razočaranje pa ga privede do odločitve, da bo prišel stvari do dna.

Ta del knjige je lahko razumljiv, saj vsak bralec zgodbi z lahkoto sledi, ne glede na razum, ki mu vlada. Z Erosovim odhodom pa postanejo stvari na prvi pogled nelogične. Ares, ki si nadene srednjeveški oklep in na konju odjezdi za bratom, ne spada v čas, v katerega je bralec do sem uvrstil zgodbo. Na ta način je prvič opozorjen, da bo treba v nadaljevanju branja opustiti trdno zasidrane predstave in morda tudi znanje, v katero je verjel vse življenje, kajti to lahko sloni tudi na napačnih temeljih.

Eros se povsem gol znajde v svetu vseh misli. Ni ga zapustila pamet, kot bi ob prizoru utegnil pomisliti od Racia ukalupljeni bralec. Da bi lahko prišel do resnice, se je moral znebiti vsega, kar bi jo lahko zakrivalo. Erosova oblačila predstavljajo njegove poglede, vrednote, verovanja in razumevanje sodobne družbe. Šele brez tega bremena lahko pride do resnice.

Življenje, Razum, ki stoji za knjigo [psi], se Erosu prikaže v prispodobi, kot potepuški pes. Človek je s svojimi razumi zaslepljen in zato neumen, kljub temu pa si domišlja, da je s svojim intelektom daleč nad vsem drugim. Domišlja si celo, da lahko vlada naravi, da si lahko podreja vsa druga živa bitja. A Življenje je eno samo in vse živo je del tega edinstvenega raznolikega sistema. In le kdor more sprejeti, da je lahko tudi potepuški pes, čeprav kot prispodoba, modrejši kot vse človeštvo, je v resnici sposoben dojeti sporočilo Življenja.

Pes Erosu razkrije prvo od sedmih skrivnosti – temelj psihologije človeka, ki pa ga človeštvo še ni dojelo. V tem delu knjige je podana osnova, potrebna za nadaljnje uspešno razčlenjevanje našega uma.

Eros spozna moč tega védenja in se prevzet od spoznanja zave, da Življenju dolguje uslugo.

Tu se pojavi vprašanje, kdo sploh je Eros. V nadaljevanju je večkrat namignjeno, da Eros živi samo v knjigi, kajti njegov svet je [psi]. Oživi ga branje te knjige, kajti branje pomeni obisk njegovega sveta, s tem branjem pa Eros hkrati prodre v bralčev svet, in tako lahko začne knjiga v resnici brati bralca.

Zgodbe v nadaljevanju niso nanizane v kronološkem zaporedju, ampak se časovno prekrivajo.

V uvodnem delu je zanimivost, ki je mogoča samo v slovenskem jeziku, kajti tega v točno taki obliki brez večje jezikovne škode ni mogoče prevesti v noben tuji jezik – na štirideseti strani Življenje Erosu namigne, naj bo pozoren na števila, in to tri, štiri, sedem, dvanajst, trinajst in enaindvajset. Vsako od teh števil je povezano s ključem do resnice. Tri ponazarja tri razume, štiri štiri osnovne skupine razumov, število sedem je tesno povezano s to knjigo in Erosom, ki ga vedno spremljata dve sedmici, dvanajst predstavlja dvanajst človeških značajev, v širšem pomenu tudi človeško družbo, trinajst pa značaj enakovrednih razumov, a tudi resnico. Zadnje število, enaindvajset, je seštevek treh sedmic in predstavlja razodetje. Vsi stavki in misli v tej knjigi, ki izvirajo od Življenja, so zapisani izključno z enim od takšnih števil besed. Tako ni mogoče naleteti na stavek, ki ga izgovorita pes ali pozneje Atanazij, v času združitve z Življenjem, v katerem bi bilo število besed drugačno. Ta ključ je v knjigi uporabljen na številnih mestih, in to s posebnim pomenom.

Tretji del uvoda, na sedeminštirideseti strani, je ustvarjen skoraj dobesedno po nareku Življenja. Gre za besedilo z nepredstavljivo globokim ozadjem in nadvse pomembno psihološko nalogo. Na tem mestu [psi] prevzame vajeti bralčevih razumov, ne da bi se ta tega zavedal. Knjiga tu prepozna, kdo se sprejema in kdo se ne, saj slednje ta kratki del besedila močno zmoti, Eros s svojo navidezno samovšečnostjo pa jih celo odbija. Nihče prav ne razume, zakaj pride do tega. A dejstvo je, da bodo tisti, ki se ne sprejemajo, v nadaljevanje knjige vodeni povsem drugače kot tisti, ki se sprejemajo. Dejstvo pa je tudi to, da se bo le redko kdo tega odklonilnega dojemanja Erosa, potem ko bo prebral knjigo do konca, še lahko spomnil, kajti tistemu, ki se ne sprejema, bo potovanje skozi [psi] predstavilo čistost Erosovih misli, in bo to le stežka zavrnil.

Kdor razume [psi] in mu uspe podreti vse kulise svojega sveta, bo odkril svojo pravo, popolno podobo, in bo tako kot Eros spoznal privlačnost, ki se ji ni mogoče upreti. Prav to pa lahko človeštvu vrne ljubezen, kajti resnica odpira njena vrata.

Zaključek uvoda je opis vrhunca ljubljenja – popolnega orgazma, ki ga doživijo vsa živa bitja na jasi. Vse se namreč želi dotakniti resnice Življenja, resnice, ki jo mednje prinaša Eros. Opis je seveda le prispodoba za privlačnost te resnice. Kdor to dojame, spozna, da [psi] ni pravljica, ampak gola resnica.

Spoznanje resnice je tako privlačno, da se ji celo Eros ne more upreti.

Kdor misli, da knjiga na tem mestu govori o telesni privlačnosti in Erosovi samovšečnosti, ni dojel globine uvoda v knjigo.

Olivierjev svet predstavlja svet mladih. To je preprost svet, v katerem se vse vrti okoli iskanja sreče v ljubezni in trpljenja zaradi nesrečne zaljubljenosti. Olivier je sicer prikazan kot narcis, a za tem se skriva prava težava mladostnikov, zmotno prepričanje, da lahko lastni svet izpopolniš z gradnjo kulis. V tem življenjskem obdobju pogosto verjamemo, da lahko s kulisami naredimo vtis na drugo osebo. A tako najpogosteje naletimo na svetove, ki iščejo samo občudovanje za svoje kulise. To pa ne vodi do prave ljubezni, saj je za ljubezen vedno potrebna resnica in ne laži. Zlagani svetovi so pogosto usmerjeni vase, ves čas se trudijo, da bi se izpopolnili, nevedoč, da so popolni lahko le brez kulis. V primeru neuspeha se zavračanje lastnega sveta le še stopnjuje, to pa vodi v nesprejemanje. Olivier ne razume, zakaj se njegova nesrečna zgodba znova in znova ponavlja. Ne sprevidi, da je za vse kriv on sam, in vedno krivi druge. Prvi svet je preprost in zgodba skoraj obrabljena. A na tem mestu je treba bralca seznaniti z zasnovo knjige, in preveč zapletov bi zameglilo bistvo. Notranji svet, opisan v prispodobah, ni vsakomur enako dostopen, zato je pomembno, da bralec postopoma spozna, da ima dobesedno razumevanje zgodbe vse manj smisla. Ob tem pa so tisti, ki so pripravljeni opustiti predstave in vzorce, v katere so verjeli vse svoje življenje, bogato nagrajeni z novimi spoznanji. Olivierjev najpomembnejši razum je Emocio. V zgodbi je zato orisanih kar nekaj značilnosti tega razuma. Njegov svet je odprt – v mladeničevo hišo lahko vstopi celo popolni tujec, pa Olivier ne bo občutil nobenega nelagodja. Emocio vidi vse rožnato in vse verjame, zato ne bo pomislil, da bi mu kdo želel kaj žalega. Zloščeni plesni čevlji, žoga, šahovnica in drugi predmeti v hiši namigujejo, v čem je Emocio dober. Fotografije na steni prikazujejo njegov način razmišljanja, nedokončan plakat na mizi pove, kje mladenič dela. Povezati je treba le sliko na plakatu in eno od naslednjih zgodb. Vse to razkriva, kako mora bralec razumeti prispodobe v tej knjigi. Večino podrobnosti pa lahko opazi in poveže seveda šele pri ponovnem branju, zato bo takrat tudi dobil občutek, da bere drugo knjigo. Eden od pomembnejših naukov te zgodbe je spoznanje o možnosti zlorabe znanja, ki ga človeštvu ponuja [psi]. Eros nepremišljeno uporabi razumevanje zaljubljenosti, ker hoče prijatelju pomagati. Učinek sicer je, a kratkotrajen, zloraba pa je kaznovana. Nad naključji namreč bdi Življenje, kajti smisel življenja ni izpolnitev vseh naših želja, temveč šola, iz katere se moramo učiti. Sreča je samo nagrada za uspeh.

Svet Rubie Maat je svet predsodkov, in čeprav ona ni stara, je tak pogosto prav svet starih ljudi, ki ga predstavlja. Ime Rubia je povzeto po rastlini Rubia tinctorum/brošč. rastlini, ki so jo nekoč uporabljali za barvilo, Maat pa je v staroegipčanski mitologiji boginja resnice, zakona, moralnosti in pravice. Rubijino ime tako simbolično pomeni obarvano resnico. Rubia Maat, upravnica zveznega zapora, je skrbna in natančna ženska. Ničesar ne prepušča naključju in njena hiša – zapor – je na prvi pogled zelo urejena. Vanjo ne more nič, kar bi jo lahko prizadelo, ranilo ali poškodovalo. Upravnica ne prepozna Erosove čistosti, vendar njena Racio in Emocio preslepita njen Instinkt in Erosu odpreta vrata v njen nedotakljivi svet. Tukaj se bralec ponovno sreča z močjo naših razumov, ki z lahkoto spreminjajo resnico, ne da bi vsaj malo podvomili o svoji skrivljeni predstavi. Čeprav Rubijin najpomembnejši razum – Instinkt – do popolnosti zavaruje njen svet, postane ta prav zato ranljiv, zaradi njenih podrejenih razumov, Emocia in Racia, ki hrepenita po druženju in ljubezni. Zapor ima štiri oddelke, za štiri skupine značajev. V prvem oddelku so najhujši zločinci, to so moški, ki jim vlada Emocio. Zaporniki so preko posebej kodiranih številk povezani z resničnimi osebami iz življenja Rubie Maat. Iz zapora je uspelo pobegniti le enemu, to je zaporniku številka 452210. Ta predstavlja Rubijino prvo, nesrečno ljubezen – fanta, ki jo je zapustil. Takrat se je odločila, da je ne bo nihče več prizadel, zato je začela na vseh moških iskati napake, da ji jih ne bi bilo treba spustiti v svoj svet. Vsak moški je tako v njenem svetu obsojen, še preden se ji sploh lahko predstavi. A v njenem zaporu se ne znajdejo samo moški, ki jo vabijo na zmenke, ampak tudi moški njenih prijateljic. Prav poseben oddelek pa je namenjen ženskam, ki mešajo glave vsem neumnim predstavnikom moškega spola. Zapornik številka 746071 naj bi posiljeval svojo ženo. A Rubia tu v resnici vidi poročeni par, pri katerem ni več prave ljubezni, zgolj otopelost in izpraznjen odnos. Da bi bila povezava med ljudmi v zaporu in Rubijinimi predsodki očitnejša, se Eros na tem mestu spomni svojih sanj, v katerih ga skuša uničiti velikansko mahagonijevo kladivo, ki ga upravnica uporablja pri svojih sodbah. Zapornik 827909 je v očeh Rubie Maat pedofil, izkaže pa se, da ima ta ugledni starejši moški samo precej mlajše dekle. Upravnica skrbno varuje svoj intimni svet, kar je značilnost vseh, ki jim vlada Instinkt. Eros, ki jo vpraša o otrocih in osebni sreči, se ji zato zdi predrzen. Ker ta z njenim odgovorom ni zadovoljen, namerno sproži alarm, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Rubijin obrambni mehanizem pa ga nadvse preseneti – to je namreč humor. Smeh se izkaže za pot do njenega srca. Zapornik 699195 je moški, ki se pusti razvajati svoji skrbni ženi, a za Rubio predstavlja to prezir do partnerja. Ne sprejema, da lahko tak odnos komu tudi ustreza, zato je prepričana, da je moški ubil žensko v svoji ženi. Tudi zapornik 848248, ki vara svojo ženo, zaradi tega pa trpita še njegovi hčeri, je za upravnico najhujši zločinec. Pri njem jo nadvse moti to, da želi svoje početje družini prikriti z rožami in darili. Zapornik 896236 je obsojen zaradi ljubosumja, ki pa se izkaže za upravičeno, saj mu je žena nezvesta. Vendar Rubia obsoja prav vse ljubosumneže, ker so to zanjo le pretirano oblastni moški. Rubia Maat pripoveduje Erosu o številnih moških, ki jim je skupno to, da se ne sprejemajo. Mladeniča z zaporniškima številkama 807559 in 705424 predstavljata v njenem svetu ljudi, ki svoje svetove skrivajo za kuliso uspeha. Zapornik 816839 s kulisami ne slepi samo drugih, ampak celo sebe, saj je delček svojega sveta, ki je v družbi, oblikovani po Racijevih vrednotah, nesprejemljiv, z njimi spremenil v njegovo nasprotje. Ta zapornik zato najbolj prezira in zaničuje prav ljudi, katerih svetovi so podobni njegovemu, da bi lastni svet še bolj zakril, pa se takšnim svetovom javno posmehuje. Kosilo, ki Erosa čaka na mizi, so tri borne pločevinke, ki namigujejo, da je Rubijin svet nekako povezan z Athininim. Kosilo v pločevinkah namreč nikakor ne spada v svet sicer skrbnih in marljivih Instinktov, kot je Rubia Maat. Število pločevink pa razkriva, da je nekdo v upravničinem svetu prepoznal Erosov značaj, saj je za vsakega od njegovih razumov nastavil po eno. Ko se Eros v zaporu odpravi proti nadzorni sobi, zaloti Rubio pri pogovoru z nekom, ki edini poleg njiju nastopa v njenem svetu. To je upravničin najpomembnejši razum – njen sramežljivi Instinkt. Skrije se, takoj ko se mu Eros približa. Nadzorna soba na sredini zapora ponazarja Instinktovo previdnost in nenehno oprezanje. To seveda počne kolikor se le da neopazno, varno izza svojih zidov. Instinkti so zvedavi, težko pa odpirajo svoje hiše in svetove, svojo tako sveto intimo. Instinkti, ki se ne sprejemajo, pa so lahko celo zelo zlobni. Njihov varnostni sistem je naravnan tako, da želijo uničiti vsakogar, ki bi za njihov svet predstavljal morebitno grožnjo. Takšni ljudje zato pogosto zbadajo in obrekujejo, besede drugih pa si tolmačijo kot kritiko, a te ne prenesejo. Pitje alkohola močno oslabi delovanje Instinkta in Racia, veliko bolje pa ga prenese Emocio. Ljudje pod vplivom alkohola zato pogosto navidezno spremenijo svoj značaj – saj takrat spoznate obraz njihovega Emocia. Stari pregovor pravi, da je v vinu resnica, a prava resnica je, da takrat spregovori Emocio, razum, ki vam bo z lahkoto razkril skrivnosti sveta, ki jih sicer Instinkt in Racio skrbno skrivata pred vami (prvi bolj kot drugi). Alkohol za nekaj trenutkov odpre strogo varovani svet Rubie Maat – z Emociem vanj skozi strop posije sonce. Na drugem oddelku se znajdejo lažnivec – 686327, izkoriščevalec – 036234, varčnež – 708127, skopuh – 790747 in 085841 – posebnež, ki se rad oblači v ženska oblačila. Vsem je skupno to, da škodijo drugim s svojim početjem zgolj posredno. Na tretjem oddelku so zaporniki z najmilejšo kaznijo. To so ljudje, ki nikomur ne škodijo, se jim pa Rubia Maat posmehuje. 894344 si prizadeva, da bi se izkazal pri spolnem občevanju, a je pri tem početju neuspešen, ker je slab poznavalec psihe in ženskega telesa. 957538 je nesamostojen, navezan na mater – je zapornik z Instinktom. To, kako ga Rubia opiše, pa prikaže tudi duhovito, humorno plat njenega razuma, kar je značilnost ustvarjalnega Instinkta. 763509 – računalničar – je Racio, 349090 – monologar – Emocio … Tu postane jasno, da Rubijinemu svetu ne ustreza noben razum. Tudi 077407 – samovšečnež, ki ni nihče drug kot Olivier iz prvega sveta – predstavlja v zaporu Rubie Maat zgolj narcisa, s katerim ona nima kaj početi. Da se v svetu predsodkov nihče ne more izogniti sodbi, postane jasno, ko vidimo, da se v zaporu znajdejo celo nerodnež – 147895, Rubijin najljubši televizijski voditelj – 198533 in moški z različnimi telesnimi hibami. Eros spozna, da so v tem zaporu zaprti povsem običajni ljudje. To spoznanje je zadnji kamenček v mozaiku Rubijinega sveta. Zdaj lahko Eros sam ugotovi, da so na četrtem, ženskem oddelku zaprte vse tiste ženske, ki jih upravnica prezira. Vsi ti zaporniki pa so zgolj plod Rubijine domišljije. Njen svet namreč ni odraz resnice o tujih svetovih, temveč si Rubia Maat, ki teh svetov ne more videti, o njih sama ustvari povsem skrivljene predstave in sodbe in se prav zaradi teh, ne da bi se tega zavedala, pred ljudmi zapira v svoj tako zelo zavarovani svet. Rubijin svet se izkaže za njen lastni zapor. V njem ni nikogar drugega, le Rubia Maat sama. To je cena, ki jo plačajo vsi, ki za ljubezen niso pripravljeni niti malo tvegati.

• Skrivnost Heraklejeve trdnjave

Zgodba je sestavljena tako, da ni v njej prav nobenega namiga, ki bi vam razkril notranjost trdnjave. Je pa človeška narava takšna, da gleda vsakdo na tuje svetove po vzoru svojega. Skrivnost v Heraklejevi trdnjavi ni v resnici nič drugega kot vaša skrivnost. Kar ste vi videli v trdnjavi, je opis vašega resničnega sveta, najverjetneje tistega delčka, ki ga v svojem svetu ne želite videti in ga morebiti močno skrivate pred drugimi. Ker je notranjost trdnjave povsem nepopisan list, ste vanjo naslikali resnico izza svojih kulis. Če ste napisali, zaradi katere svoje skrivnosti ni Heraklej Erosa spustil v trdnjavo, si torej zdaj oglejte svoj resnični svet, v zrcalu, v kakršnem se še niste ogledovali.

Ker je dvižni mostič, ki vodi v Heraklejevo trdnjavo, v resnici prispodoba mostu, ki vodi v vaš resnični svet, je tudi vaš zapis najverjetneje treba razumeti kot prispodobe.

Zato je tukaj nekaj pomoči:

• Če ste videli materialne dragocenosti, kot so zakladi, zlato, denar, so vaše kulise povezane z materialnimi dobrinami. Morda hrepenite po denarju, a se tega pred drugimi sramujete, morda pa imate denar, in to zato, da bi drugim pokazali, kako uspešni ste.
• Če ste imeli občutek, da Heraklej Erosu ni odprl vrat, ker v trdnjavi skriva nekaj osebnega, je to povezano z nečim, zaradi česar se vi ne sprejemate.
• Če ste pomislili na Heraklejevo neizpolnjeno ljubezen, je najverjetneje vaše življenje brez prave ljubezni. Kdor v trdnjavi vidi Heraklejeve prednike, ima težave v odnosu do svojih prednikov; kdor v trdnjavi vidi nered, je zmeden; kdor vidi prah, je morda osamljen ali zapuščen.

Tisti, ki so sklepali, da je Heraklej zagrešil kak zločin, so sami nepošteni, morda so pohlepni ali pa do drugih krivični. Tisti, ki so v trdnjavi videli mrak, drugih v resnici ne spustijo k sebi; tisti, ki so v trdnjavi videli razvrat, se sramujejo svoje sprevrženosti.

Le če res niste videli ničesar, je vaš svet morda odprt in brez kulis. Takšni svetovi so v resnici zelo redki. Veliko pa je tistih, ki se svojega zakulisja tako sramujejo, da o tem sploh ne morejo spregovoriti. Tudi ti trdijo, da v trdnjavi niso videli ničesar.

Ste presenečeni? Kar koli ste videli v trdnjavi, vam lahko pomaga, da boste začeli sprejemati svoj svet. Kdor pozna svoje kulise, jih bo lahko podrl, za njimi pa bo odkril čudoviti svet, prav tak, o kakršnem je vedno sanjal. Kdor pa v svojem svetu samo gradi kulise, skoznje ne more več videti resnice, in se boji tudi resnice o sebi, zato kulis ne more podreti. Ko takemu človeku razkriješ resnico, bo nemudoma postavil nove, še popolnejše kulise. In prav tu se v resnici začenjajo vse njegove težave.

3. svet

Heraklejev svet predstavlja svet glasbenikov, svet umetnikov. Čeprav je njegov najpomembnejši razum Racio, je njegov svet povsem drugačen, kot bi od tega razuma pričakovali. Ta zgodba je med drugim pomembna zaradi spoznanja, da je naš svet lahko neskladen z našim značajem. Takšni ljudje v svojem svetu pogosto trpijo, se ne sprejemajo, kajti nesprejemanje je spremljevalec prevzetih ali vsiljenih vzorcev, bodisi od staršev ali od družbe. Na tem mestu se v knjigi prvič pojavi zapletena simbolika, ki daje bralcu slutiti, kako globok je [psi] v resnici. Prenekateri zahtevnejši bralec bo tu našel to, kar mu je bilo obljubljeno že na začetku, mnogi pa tu zaslutijo, da te knjige ne gre brati površno, in jo na tem mestu za nekaj časa odložijo. Heraklej (grško Herakles, latinsko Herkules) je bil junak, znan po svoji moči. Mladenič, ki mu vlada Racio, najmočnejši razum današnjega sveta, pa je šibek. To je paradoks njegovega sveta – vladati bi mu moral Emocio, a je tega Raciu uspelo zapreti v ječo, in to s pomočjo vrednot, s katerimi Racio vlada družbi. Heraklejev svet tako sploh ni značilen za Racie, pa čeprav mu je zavladal Racio. Tretji svet pripoveduje o doslej neznani skrivnosti ene največjiih glasbenih umetnin, ta zgodba pa je tudi sama umetnina. Povezava s slovito Passacaglio je veliko močnejša, kot se zdi na prvi pogled, kajti v resnici je glasbeno mojstrovino ustvaril prav ta razum, ki je zdaj ustvaril tudi [psi]. Zgodba tako ne samo da pripoveduje o Passacaglii, ampak ima simbolično tudi enako zgradbo – sestavlja jo 21 odstavkov, prav toliko, kolikor je improvizacij v Bachovi skladbi. Ta glasba je bila ustvarjena leta 1717, torej v letu z dvema sedmicama, dve sedmici pa ves čas spremljata tudi Erosa. Passacaglia vsebuje skrivno kodo, zapisano v sedmih notah, konča pa se z nenavadnim akordom, ki ga sestavlja sedem tonov – naključje, ki ni naključno. Kdor pozna arhitekturno umetnost, bo že na začetku razumel, da tvori portal trdnjave črko M. Ta označuje Heraklejeve prednike, ima pa tudi drug, globlji pomen. Črka M izvira iz semitske oznake za vodo, ta pa simbolizira Instinkt. Osušeni jarek okoli trdnjave tako priča, da je Raciu nekoč pomagal Instinkt – in prav po zaslugi te njegove pomoči je Heraklejev Emocio obtičal v ječi. Da bralca opis srednjeveške trdnjave ne bi časovno zavedel, se mladenič prvič prikaže pri vratih s slušalkami in predvajalnikom glasbe, v rokah pa ima tudi knjigo. Ta knjiga je [psi]. Ko jo je Heraklej začel brati, je vstopil v Erosov svet, podobno kot bralec, ki ima občutek, da on bere knjigo, a v resnici ta bere njega. Heraklej opazi Erosovo goloto, zato zasluti tudi njegovo čistost in moč. Tega sicer ne pokaže, a v resnici se ustraši, da bi prišleku lahko nekako uspelo priti v njegovo trdnjavo, zato verige za čez noč dvignejo most k zidu. Ko naslednjega jutra Eros ponovno potrka na vrata in prosi za kos kruha in vodo, spoznamo pravi obraz Heraklejevega Racia; v njegovem svetu namreč ni prostora za miloščino – tudi kruh in vodo si je treba prislužiti. Eros se razgleda in opazi, da ni edini, ki mu ni uspelo vstopiti v trdnjavo. Po majhni lestvi je mogoče razbrati, da se je nekoč nekdo močno uštel – neko dekle, ko je z njo hotelo preplezati zid, misleč, da je samo navadna ograja. Pojav vode v jarku in njeno naraščanje simbolizirata naraščajočo moč Instinkta – mladeniča se loteva strah, a ne ve, pred čim. Z Instinktom pa se na mostu pojavita tudi kruh in voda – Instinkt pozna miloščino. Dvižni most je grajen iz treh posebnih vrst lesa, večji ploskvi pa sta izbočeni. Most predstavlja trup violine, grajene na način, ki ga je vpeljal renesančni izdelovalec gosli Andre Amati, iz njegove šole pa sta izšla in tehniko izdelovanja violin še izpopolnila tudi Andrea Guarneri in Antonio Stradivari. Eros posluša glasbo, ki se razlega iz trdnjave, tako da leže na most – na tem delu ima violina napeljane štiri strune, ki tu predstavljajo štiri skupine značajev. Mostu – trupu violine – pa manjka vrat, ki je po konstrukciji srednjeveških goslarjev dolg 13 centimetrov. Eros v tem delu zgodbe še ne pozna svojega značaja. Ko Eros tako leži, sta na njegovi levi in desni reži v obliki črke f. Če ne razumete, od kod tu prav ta črka, preštejte, na katerem mestu je ta črka v slovenski abecedi, in ne pozabite, da ima Eros na vsaki strani po eno. Passacaglia Erosa prevzame. Ta glasbena mojstrovina pa ima z velikim Johannom Sebastianom Bachom prav toliko skupnega kot knjiga [psi] z njenim piscem. Passacaglia je zelo nenavadno delo, a nanjo ne gre gledati zgolj na glasbeni način – v njej se skriva resnica, o kakršni govori Eros, zato jo lahko prav on tudi razvozla. Ta resnica pa je tudi eden od sedmih dokazov Življenja, dokaz, ki ga vse do nastanka te knjige ni prepoznal nihče na svetu. V opisu Erosovega doživetja Passacaglie se skriva tudi namig, zakaj je to uspelo prav njemu. Ta namig je ozvezdje Orion, ki ga Eros uzre na nebu med poslušanjem Passacaglie. Gre za ozvezdje, ki ga sestavlja sedem zvezd, pri čemer so tri na sredini med štirimi. Štiri vogalne zvezde predstavljajo štiri skupine značajev – vsaka je na svoji strani resnice, to pa predstavljajo sredinske tri zvezde. Eros Herakleju v zameno za prijateljstvo razkrije, kaj je videl v glasbi, a mladenič ga še vedno ne spusti v trdnjavo. Eros po tem spozna, da Bachov rokopis Passacaglie ni edina skrivnost, ki jo Heraklej skriva za debelimi zidovi. Kdor bo ta del besedila pozorno bral, bo opazil, da Heraklej nadvse spoštljivo govori o Marchandu in skoraj zaničljivo o Bachu, čeprav je izvajal in proučeval prav njegovo glasbo. Passacaglia je namreč njegova šola življenja, uganka, ki jo skuša razvozlati še iz časa, ko je bil Heraklejev Ego še v telesu njegovega pradeda. S tem je prikazano, kako se lahko ena in ista šola življenja prenaša iz roda v rod, skozi več generacij. Dokler ta uganka ne bo rešena, mladenič ne bo našel sreče. Da tudi Eros ni nezmotljiv, je mogoče razbrati iz njegove presoje, da bi Marchand vrgel note v ogenj, če bi mu jih Bach poslal. Na koncu izvemo, da je Bach note res poslal Marchandu, ta pa jih zaradi njihove genialnosti, v kateri je prepoznal božje delo, ni mogel vreči v ogenj. Eros ne prepozna načrta, ki mu ga je namenilo Življenje, ne razume, zakaj je prav on edini lahko razvozlal skrivnost Passacaglie. Jestvine – enolončnica, riba, olive in sir, s katerimi Heraklej sestavi Erosovo ime, so namig, da se v tej zgodbi skriva še več skritih sporočil, ki jih je treba znati razbrati in razvozlati. Kako zelo natančen in pozoren je treba biti pri branju besedila, pokaže dejstvo, da le redko kateri bralec opazi, da Heraklej v trdnjavi ni sam – vanjo se namreč vrne tudi črna kača, ki jo je Eros uzrl na svojih prsih. Ta žival predstavlja Heraklejevega Racia, a tudi to, da se kača tako približa spečemu Erosu, ima svoj pomen. Kača je namreč tudi simbol za trinajsti značaj, kar bomo v knjigi spoznali na več mestih. Tekmovanje med Heraklejem in Erosom ne prikazuje zgolj razlike v pridobljenem znanju, ampak predvsem razliko v delovanju različnih razumov pri športnih aktivnostih. Tekmovalec, ki bo pri športu uporabljal Racia, bo imel taktično prednost, medtem ko bo Emocio tekmovalcu prinesel usklajenost gibov. Vsak človek pri športnih aktivnostih uporablja oba razuma, ne glede na svoj značaj. Razlika je le v tem, da tisti, pri katerih prevladuje Emocio, ne bodo imeli težav z usklajevanjem gibov, ampak predvsem z zaletavostjo, s pomanjkanjem discipline in načrtnosti. Racio pa stremi k proučevanju možnosti, izboljšavam in načrtnosti, a v motoriki nikoli ne doseže Emocia. Takšni športniki so veliko bolj disciplinirani in se bodo do cilja prebili počasi, z vztrajnostjo. Trening obrambne veščine, kot je realni aikido, pa razkrije, da smo se ljudje zmožni naučiti tudi tega, da prepustimo usklajevanje delovanja naših mišic Emociu. Vendar to ne predstavlja spremembe v razmerju moči med razumi. Vsak vodilni razum se namreč lahko odloči, da določeno nalogo prepusti drugemu, to pa vseeno še ne pomeni, da se odpoveduje svoji premoči, saj lahko v vsakem trenutku spet prevzame svoj nadzor. V športih, kjer je rezultat odvisen od usklajenosti gibov, so zato vrhunski športniki vedno ljudje s prevladujočim Emociem – pri njih namreč v kritičnih trenutkih ne prevzameta odločilne vloge Racio in Instinkt. Ujemanje motiva na ključu s portalom na trdnjavi kaže, da je Heraklejeva skrivnost povezana z družino. To pomeni, da mora spoštovati pravila, ki so mu bila položena v zibelko. Mladeničeva železna srajca in pas predstavljajo družbena pravila, s katerimi se je rodil in zaradi katerih tako težko plava v svojem življenju, pa se tega ne zaveda. Ne opazi, da so mnoge stvari, s katerimi se je rodil in so postale samoumevne in sprejemljive, v resnici nenaravne in za človeka pogosto škodljive. Heraklej ne vidi, da so pravila in vrednote, ki jih je ustvaril Racijev vladajoči svet, v nasprotju z naravo Emocia in Instinkta. Prav zaradi slepega sprejemanja nekaterih družbenih pravil, za katera se ne zavedamo, da so naravna samo za Racia, mnogo ljudi ne more spoznati svoje šole življenja. Čeprav večina ljudi v sebi občuti nesmiselnost nekaterih družbenih pravil, si tega skoraj nihče ne upa povedati na glas; vsakdo se boji posmeha in izločenja iz družbe. To je paradoks družbe, ki ji zavlada eden od razumov. Marsikdo, ki spozna, da pravila družbe niso v skladu z vrednotami njegovega sveta, se zaradi vsesplošnega sprenevedanja ne zaveda, da je v resnici podobno v kar dveh tretjinah svetov. Posledica je vsesplošno nesprejemanje. To, da na koncu življenja obžalujemo le to, česar nismo naredili, pomeni, da ljudje, ki ne sprejemajo šole življenja, ne morejo najti sreče. Heraklej spozna modrost, o kateri pripoveduje Eros, želi se učiti v šoli življenja, a kaj, ko je v njegovem svetu edina šola, ki jo pozna – Racijeva šola. Erosu želi odpreti vrata v svojo trdnjavo in v njej podreti vse stene, a okleva, kajti kulise mu zakrivajo čudovito resnico njegovega sveta. Železna kocka, ki jo v jarku odkrije Eros, je geometrijsko telo. Prekriva jo rja, pod rjo pa se skriva napis Sara. Rja, železov oksid, nastaja s časom, v reakciji med kisikom in železom. Kdor ne razume simbolične povezave med trirazsežnostnim telesom in časom, bo na tem mestu našel razlago, kako so te štiri razsežnosti povezane v celoto. Spoznanje o soodvisnosti štirih razsežnosti je tretji dokaz Življenja, Sara pa je zgolj princesa, ki ji ni nikoli uspelo priti v trdnjavo. Ključ, ki pade iz mladeničevih rok naravnost pred Erosa, je naključje, kajti naključja nas vodijo skozi šolo življenja. na ključ je posijala luna ki ni na ključ noči spustila da bralcu nekaj bi razkrila ko bi se do polnoči s sijem skrila Kdor misli, da je na tem mestu v knjigi naletel na slab verz, se moti. Gre za rebus, ki ga lahko razvozlajo le redki – to uspe le ljudem z dvema vzporednima razumoma – Raciem in Emociem. Prav tak značaj je, nenaključno, imel tudi Johann Sebastian Bach. Ta rebus boste rešili, če boste prvo vrstico predelali po navodilih iz druge in tretje vrstice. To pa vam bo uspelo samo, če boste na besede v prvi vrstici gledali kot Emocio – on namreč vse pretvori v posamezne slike in te nato sestavi v večjo sliko. Glagol posijala na primer si tako naslika kot sij. Nadaljevati pa morate s svojim Raciem – tako lahko ugotovite, da bo bralcu nekaj razkrito, če bo nekaj izpustil. Kaj je treba izpustiti, pa je napisano v tretji vrstici. Skriti, torej izpustiti, je treba luno s sijem, in to do polnoči. Zdaj so v težavah tisti z Raciem, ki besedno zvezo do polnoči razumejo dobesedno, kot čas, kot opredelitev časa pred polnočjo. Emocio pa lahko to razume tudi kot polovico besede noči, saj si lahko predstavlja besedo polnoč z dvema slikama – polovica in noč. Če v prvi vrstici torej izpustite besedi posijala in luna ter stavek preberete do polovice zadnje besede, boste uzrli rešitev uganke: na ključ je ki ni na ključ no (Da je treba besede brati skupaj, lahko ugotovi vsak od treh razumov.) Če ste v šoli imeli težave s slovnico in niste razumeli, zakaj je treba besede deliti na samostalnike, glagole … oziroma na osebke, povedke, prilastke in še kaj, boste odslej vedeli, da je šlo zgolj za nasilje Racia nad Emociem in/ali Instinktom. Eros dobi ključ, ki odpira vrata v Heraklejevo trdnjavo. Čeprav mu ga je poslalo Življenje, ve, da mora spoštovati nedotakljivost mladeničeve skrivnosti. Heraklej se mora sam odločiti, ali bo sprejel šolo življenja ali ne – nihče drug ne sme odločati o tem, ali naj Erosu razkrije, kaj se skriva za njegovimi kulisami. Resnica je zapisana, a prepozna jo lahko le tisti, ki mu jo Heraklej želi zaupati, zato je zapisana brez besed. Eros je v trdnjavi sedem dni, to pa je opisano na točno trinajstih straneh in te strani so tudi Erosovo zrcalo – v njih se lahko bralec ogleda na način, kot se ni še nikoli ogledoval. Če se vam zdi, da ne vidite ničesar, si oglejte postavitev narekovajev na straneh 134 in 135. Nato knjigo postavite na glavo in si oglejte še narekovaje na straneh 139 in 138. Narekovaji posnemajo položaj zvezd – na prvi strani zvezde Sirius in na drugi strani ozvezdja Orion, ki ga sestavlja sedem zvezd, njihovo število – 1 in 7, prezrcaljeno preko vidnega odstavka na sredini praznih strani, pa predstavlja letnico nastanka Passacaglie, 1717. (Knjigo je treba obrniti na glavo zato, ker sta tudi enici v razvezaju obrnjeni nasprotno.) Celoten zapis dogajanja v trdnjavi – strani z nevidnim besedilom – pa ponazarja biforo (posebna oblika okna z dvema obokoma, ki ima v sredini stebriček). Ko se točno na polovici praznih strani (na strani 137) spet na kratko pojavi besedilo, Eros gleda skozi okno. To besedilo je sredinski stebriček bifore. Vidni del besedila razdeli zapis iz notranjosti Heraklejeve trdnjave na dva dela, viden pa je zato, ker seže Erosov pogled v tem trenutku iz trdnjave, in tako ne prizadene Heraklejeve nedotakljivosti. Pozorno sledite naključjem; skrivajo se tudi tam, kjer mislite, da jih ni. Kažejo vam pot, če ste le pripravljeni sprejeti šolo življenja. Tisti, ki mu bo iz svojega sveta uspelo odstraniti kulise, ne bo več ranljiv. Njegov uspeh bo nagrajen s srečo. Ares je iskal brata, in to dolgo zaman. Ni se zavedal, da ga ne najde zaradi Erosove potegavščine. Eros mu je, ko je bil Ares omamljen, na oklep napisal sporočilo, ki pa ga Ares sam ni mogel prebrati. Tako je, ko je spraševal po Erosu, vselej naletel na napačen odgovor, saj so se vprašani prestrašili napisa na njegovem oklepu. Na tem delu je treba zgodbo nekoliko pojasniti. Ares je Erosov Instinkt, le da se Eros tega ne zaveda, tako kot se ljudje ne zavedamo svojih razumov. Vsak razum z njegovim razmišljanjem občutimo kot del sebe, zato živimo ves čas v zmotnem prepričanju, da imamo en razum in eno voljo. Ukano z napisom je skoval Erosov Racio, z njo pa je preprečil Instinktu, da bi zavladal njegovemu svetu. Tudi pri trinajstem si vsi trije razumi ves čas prizadevajo za prevlado, posledica tega pa je njihovo nenehno tekmovanje in izpopolnjevanje. Ares je na koncu le ugotovil, kaj je krivo, da tako dolgo ne more izslediti brata, in je prečrtal odvečno besedo v napisu na svojem oklepu. Pri trinajstem ne more prevzeti vodilne vloge nobeden od razumov, ker ima pri vsakem takšnem poskusu dva enakovredna nasprotnika. Dva sta skupaj vedno močnejša od enega. Erosov Emocio Aresa (Erosov Instinkt) tokrat užene s pomočjo obrambne borilne veščine – veščina usklajenosti gibov z razumom je namreč v domeni Emocia. Heraklej Erosu razkrije še svojo zadnjo skrivnost. Njegov praded, ki ni nihče drug kot on sam v enem od svojih prejšnjih življenj, je bil domišljav in prevzeten. Takšne pa Življenje uči, da to ni prav, medtem ko tistim, ki jim je bila storjena krivica, Življenje pomaga. Marchand se je izognil glasbenemu dvoboju, ker je prepoznal Bachovo veličino. Prav s tem pa je naredil največjo napako v svojem življenju – s tem se je namreč izognil šoli življenja, zaradi te napake pa se ni mogel dokopati do pravega spoznanja še nekaj naslednjih življenj. Heraklej je naletel na [psi] in z Erosovo pomočjo prišel do lastne resnice. Ali bo to uspelo tudi bralcu, pa je odvisno od njegove pripravljenosti na sprejemanje šole življenja.   Ne, pri praznih straneh v tretjem svetu ne gre za tiskarsko napako. Heraklej je v trdnjavo povabil Erosa, ne vas! Če ste iskreni, pa Življenje ponuja ključ tudi vam … če boste le prestali preizkušnjo iskrenosti. Poskusite se spomniti, na kaj ste pomislili, ko ste brali o skrivnosti v Heraklejevi trdnjavi. Kaj bi lahko bila skrivnost, zaradi katere mladenič Erosa ne spusti k sebi? Opišite vsaj v treh stavkih.

Četrti svet je svet znanosti, pisane besede, izobražencev. To je svet, v kakršnem živimo in ga sodobna družba priznava za resnico. Veronika (iz latinske besedne zveze vera icon – prava slika) verjame v ta svet. Čeprav v njem ne najde ljubezni niti sreče, se sprijazni, da je to pač stvarnost, ki je ni mogoče spremeniti. Vdana v svojo usodo ne verjame v Življenje in zanika vse, česar ne razume ali ne zna pojasniti s pomočjo knjig. Ta njena vdanost predstavlja svetove mnogih, živečih v družbi, ki ji vlada Racio in ki je tako prežeta z Racijevimi vrednotami in predstavami, da se tisti z drugimi razumi v njej ne morejo sprejeti. Racijevo povzpenjanje na oblast je bilo dolgotrajno. V zgodovini mu je že nekajkrat uspelo, a njegova oblast še nikoli ni bila tako obsežna in čvrsta. Svetovno oblast je prvič prevzel šele v času industrijske revolucije, ta vzpon pa mu je omogočila znanost. Veronikin najpomembnejši razum ni Racio, kot bi v takšnem svetu pričakovali, ampak Emocio. Zgodba prikazuje, kako močan vpliv lahko ima okolje na naše razume in njihovo moč, kadar zavladajo družbi vrednote enega od njih. V knjižnici nastopa natanko sedeminsedemdeset oseb. Poleg Veronike in Erosa se v njej pojavijo še obiskovalci, ki jih prepoznamo na različne načine – najpogosteje po njihovih knjigah ali pa po znanih mislih, ki so jih izrekli. Tako se tu znajdejo tudi mnogi misleci, ki so s svojimi spoznanji pomembno pripomogli k razvoju civilizacije. Knjižničarkine pomočnice – Rania, Ema in Iris – ne predstavljajo različnih oseb. Racio je razum, ki ne pozna čustvovanja. Če bi lahko obstajal človek, pri katerem bi bila Instinkt in Emocio povsem izključena in ne zgolj manj pomembna, bi deloval premišljeno, načrtno in brez čustev. Racijevo delovanje lahko v nekaterih pogledih spominja na delovanje računalnika ali robota, kljub temu pa lahko Racio govori o čustvovanju in čustvih, jih razčlenjuje in predalčka. Sprašuje se o njihovi vlogi in pomenu pri delovanju človeka in še o marsičem. Oblike čustvovanja lahko celo uprizarja in uporablja za dosego ciljev, a na način, kot čustvovanje dojemata Instinkt in Emocio, Racio ni zmožen razmišljati. V Veronikinem svetu je Racio na drugem mestu, toda zaradi sodobnega šolskega sistema, tudi univerzitetnega, se je njen svet spremenil v knjižnico Racijevih pravil, vrednot in pogledov, v kateri se prav ta razum tudi najbolje znajde. Knjižničarka živi v trdnem prepričanju, da pozna in razume vrednote vseh razumov, zato ne vidi, da so vse knjige zgolj Racijeve razlage Emocia in Instinkta. Veronikin svet je zato urejen do popolnosti, v njem pa ne more najti samo enega – prave ljubezni, kajti za to je potrebna resnica, te pa v enostranskem Racijevem svetu ni. Prav to se vidi tudi v Erosovem zrcalu – ker prikazuje to le golo resnico, v njem ni videti odseva nobene knjige. Da so tudi v Veronikinem svetu sčasoma postali podatki veliko pomembnejši od ljudi, pokaže že njeno prvo srečanje z Erosom. Ko jo ta vpraša po sreči v njenem življenju, misli, da mladenič govori o naslovu knjige. Tudi za ljubezen, dom, družino, prijatelje, doživetja, veselje, svobodo, sonce, veter, zvezde, škržate in radovednost je Raciu prav malo mar. Vse to opažamo tudi v sodobni družbi, v kateri se zaradi Racijevega vpliva ljudje vse manj družijo in vse več časa preživljajo ob računalnikih, in tako v nekem namišljenem svetu zadovoljujejo Emocijeve in Instinktove potrebe. To pa je v resnici zgolj zato, da bi se lahko Racio še naprej obdržal na oblasti. Tudi v knjižnico prihajajo ljudje zato, ker imajo v svojem življenju vse več težav. Knjižnica jim namreč že na vhodu obljublja, da se bo dotaknil sreče, kdor se bo učil iz knjig. To pa je način Racijevega vladanja – zato da bi potešil nezadovoljstvo Instinkta in Emocia, vedno išče rešitve, ki so logične samo njemu. Ustoličenje pravnega reda – genialna Racijeva iznajdba – predstavlja začetek rušenja krivične prevlade, ki jo je imel nekoč – še v času starega Rima – Emocio. Zakonik je takrat predstavljal pomemben korak na poti k pravičnejši družbi, saj je Emocio dotlej vladal s silo in prisilo. Prehod v po vrednotah enakopravnejšo družbo pa je celotnemu rimskemu imperiju omogočil vzpon, ki je trajal, vse dokler ni Racio povsem spodkopal Emocia in Instinkta, in so tedanji družbi zavladale vrednote, nadvse podobne današnjim. Tomažev primer iz rimskega prava ponazarja razliko med prvotnim in poznejšim namenom zakonov. Prvotni zakoni so bili preprosti in logični, njihov namen je lahko razumel vsakdo in zanje niso bile potrebne zapletene pravne razlage strokovnjakov, ki jim vlada Racio. Moč in vpliv tega pa sta se z zapletenostjo in nejasnostjo zakonov samo še okrepila. To se pozna tudi po tem, da si vrhunske pravne strokovnjake lahko privoščijo le tisti z več denarja, tega pa si v Racijevi prevladi najlažje prislužijo prav ljudje z Racijevim razumom. Tako navidezna pravica danes v resnici ni več enaka za vse. Ni naključje, da je primer iz rimskega prava predstavil prav Tomaž – tako se je imenoval tudi apostol, ki je v svetopisemski zgodbi podvomil o Jezusovem vstajenju. Tomažev najpomembnejši razum je Instinkt – dvomljivec, ta razum pa ima v Racijevem šolskem sistemu prav toliko težav kot Emocio. A pri Tomažu Instinkt ni edina prepreka na poti do uspeha. Tudi v šoli življenja bi Tomaž moral še nekaj spoznati – da je srečo treba graditi na lastnih temeljih in se pri tem ne ozirati na to, kako uspeva drugim, še posebej če tuji uspeh ne gre v našo škodo. Tudi to ni naključje, da je na tem mestu omenjen Mark Tulij Cicero (Marcus Tullius Cicero), rimski državnik, pravnik, politični teoretik in filozof, rojen 3. januarja 106 pr. n. št, ki velja po mnenju mnogih za največjega rimskega govornika in pisca proze. Veronikin svet je kot knjižnica – resnica tega sveta je v knjigah, te pa so urejene po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije. Ne zavedamo se, da je tako tudi v svetu, v katerem živimo. Po Racijevem sistemu in njegovih vrednotah razvrščamo vse, tudi to, kar spada v Instinktove in Emocijeve svetove. Knjižničarka ima težavo le z eno skupino knjig – s knjigami, ki predstavljajo resnico. In ker se resnica ne sklada z Racijevo predstavo o resnici, Veronika vse dokaze o obstoju prave resnice odstrani iz knjižnice. Ob tem pa je sistem Racijevega pogleda na resnico zavajajoče stvaren. Medtem ko vneto zagovarjamo stališča, o katerih si upajo dvomiti le redki, sploh ne pomislimo, od kod ta stališča pravzaprav izvirajo. Preprosto jih sprejmemo za resnična zgolj zato, ker jih za resnična sprejemajo tudi drugi, in če kdo podvomi vanje, tvega, da bo izločen iz družbe in bo dobil oznako ›družbeno nesprejemljiv‹. Da se v zgodovini merila, kdo je s svojimi stališči za družbo nesprejemljiv, ves čas spreminjajo, je jasno, ni pa še bilo jasno, da za to nista kriva napredek in razvoj, ampak zgolj zamenjava na položaju vladajočega razuma. Vsak razum seveda razglasi za pravo resnico svojo resnico, sprememba od stališča, ki ga je zagovarjal prejšnji razum, pa tako postane napredek. Priznati je treba, da ta napredek v zgodovini ni enosmeren, ampak je ves čas dvosmeren, kar pomeni, da lahko imamo za napredek vsak prehod vrednot enega razuma k vrednotam drugega. Vsako spremembo razuma na oblasti družba tako občuti kot napredek. Ves čas pa je očitna povezava med vladajočim razumom in vplivom njegovih vrednot na družbo. Nazoren primer je pogled na spolnost. Emocio je glede spolnosti povsem odprt, medtem ko je Instinktov pogled na spolnost nadvse zadržan. Raciu spolnost ne pomeni veliko, ker pa se zaveda njenega velikega pomena za Emocia, Racio namerno ustvarja pravila obnašanja, ki Emociu onemogočajo uporabo spolnosti kot eno od orodij za krepitev premoči. Antična družba je bila glede spolnosti povsem svobodomiselna, v srednjem veku pa je postala spolnost malodane prepovedana, saj so stroga pravila določala, kdaj, kje, s kom in koliko (če sploh). V dvajsetem stoletju pride do pojava hipijevstva, kar pa ni nič drugega kot Emocijev upor proti vse očitnejši Racijevi premoči. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja so do tistega trenutke napredne Racijeve vrednote, tudi odnos do spolnosti, malodane čez noč postale starokopitne. Hipijevski pogled na spolnost je bil prav tak kot v antičnih družbah, ta preobrat spolnih vrednot pa so poimenovali seksualna revolucija. Psihiater Milan – njegova je knjiga, ki jo Eros najprej vzame z Veronikine knjižne police – predstavlja gledanje sodobne psihologije. To še vedno temelji predvsem na opazovanju in poskušanju. Tak pristop pa prinaša pogosteje kot rešitve samo blaženje težav, saj so brez pravega razumevanja rešitve težav bolj kot ne stvar naključja. Nekdo, ki se ne razume na delovanje elektronskih naprav, ima le malo možnosti za popravilo zapletenega računalnika, enako pa je tudi pri reševanju psiholoških težav – za to je potrebno tudi boljše razumevanje delovanja naših miselnih procesov. Človeški možgani še vedno veljajo za najbolj skrivnosten in neraziskan človeški organ, saj kljub številnim poskusom doslej nismo poznali dovolj oprijemljivega modela, s pomočjo katerega bi lahko razumeli, pojasnili in predvidevali potek miselnih procesov. Eros psihiatru razkrije še nepoznano povezavo med miselnimi procesi. Na tem mestu je treba ponovno poudariti, da so Racio, Emocio in Instinkt povsem na novo opredeljeni pojmi. Kdor koli si pri sebi prizadeva prepoznati enega od njih, razlage teh treh umskih procesorjev ni razumel. Nobeden od treh razumov ni boljši od drugih dveh, vsak ima prednosti in slabosti. Nobeden od treh ni za družbo bolj ali manj sprejemljiv, zaželen ali občudovan. Veliko večja težava kot dajanje prednosti kateremu od razumov v našem razmišljanju je nesprejemanje. Vsi značaji so tako popolnoma enakovredni. Res je le to, da je v vsakem obdobju lažje uspeti ljudem s tistim značajem, ki mu vlada isti razum, ki takrat vlada tudi družbi. Tako kot skoraj vsako veliko odkritje v zgodovini človeštva naleti tudi Erosovo, pri psihiatru Milanu, sprva le na posmeh in zavračanje. Novo teorijo vselej postavi na preizkušnjo čas – šele če se izkaže za učinkovitejšo in uporabnejšo, lahko nekega dne izpodrine staro teorijo. Takrat pa tako stroka kot javnost sploh ne pomislita, da je o novem načinu razmišljanja v začetku obstajal dvom. Če se novi način izkaže za neučinkovitega, pa preprosto utone v pozabo. Nekatere teorije se obdržijo zelo dolgo … ni jih mogoče izpodriniti kar čez noč. Tak je tudi primer Ptolemajevega Almagesta, ki je nastal okoli leta 150 in je obveljal za temeljno podlago za vsakršno astronomsko znanje vse do 17. stoletja. Njegov sestav je temeljil na predpostavki, da se Sonce, planeti in zvezde vrtijo okrog Zemlje kot nepomičnega središča Vesolja. Čeprav je bila teorija zasnovana na napačni predpostavki, pa se je dobro skladala z opazovanji planetov, zato se je Kopernikova teorija o heliocentričnem sestavu, iz leta 1500, uveljavila šele mnogo pozneje. Tako ni le pri razmišljanju o znanstvenih teorijah, ampak bolj ali manj pri vsakem novem odkritju. Prvi osebni računalniki so le s težavo spodrinili stare pisalne stroje – danes pa se nam zdi prav neverjetno, da niso ljudje takrat takoj dojeli prednosti računalnikov in z njimi nemudoma nadomestili pisalnih strojev, saj si danes ne znamo predstavljati, da bi ti sploh lahko imeli kakšno prednost pred računalniki. Bolniki, o katerih razglabljata Eros in Milan, so resnični primeri, pri katerih je različnim uglednim psihiatrom s klasičnim pristopom psihoterapije spodletelo. Eros psihiatru na preprost način prikaže drugačen pristop k reševanju težav njegovih bolnikov, pristop, kot ga omogoča razumevanje trojstva razumov in njihovih lastnosti. Kdor razume ta model razmišljanja o človeškem umu, še nima vedno rešitve na dlani, ima pa osnovo, po kateri je veliko lažje povezati in razumeti različne psihične težave. Milan sprva zavrne Erosovo razmišljanje, a se je kljub temu pripravljen vanjo nekoliko bolj poglobiti. Kmalu spozna, da mu lastnega znanja ni treba zavreči, saj predstavlja to, o čemer govori Eros, neverjetno povezavo med nekaterimi spoznanji, do katerih se je učeni psihiater že dokopal. A resnično prepriča ga šele dognanje, da lahko z novim pristopom razume in rešuje številne težave, ki so doslej veljale za nerešljive. Teorija REI namreč pojasni pojav depresij, avtizma, disleksije, touretovega sindroma, jecljanja in številnih drugih težav, ki jih bo odslej mogoče povsem ozdraviti in ne le blažiti. Na mizi v knjižnici se pojavi bela knjiga – gre za isto knjigo, ki jo držita v rokah tako Heraklej – v tretjem svetu – kot tudi bralec. Kdor pa pozorno bere, bo opazil, kdo – na strani 159 – to knjigo vrne v knjižnico. Ženska mačjih oči je pisateljica Svetlana Makarovič. Njena vloga v knjižnici je precej pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Njena pravljica Mesečinska struna (v knjigi nosi naslov Mesečinska pravljica) razkriva, kdaj se zgodba v knjižnici odvija, saj v času nastanka knjige [psi] pravljica Mesečinska struna še ni izšla v knjižni obliki. Polica z imenom ›Spregledano‹ predstavlja vrzel v Racijevem svetu. To je resnica, ki je Racio ne uvidi, saj vidi namesto prave resnice vedno le svojo resnico. Dve nasprotujoči si resnici pa postavljata druga drugo na laž. Da bi Racio lahko obvaroval svojo resnico, pospravi vse, kar mu jemlje verodostojnost, v klet … tja, kjer je dostopna le redkim. Na tistih policah so dela in razmišljanja ljudi z Erosovim značajem. Taki lahko razumejo sporočila s police ›Spregledano‹ ne glede na čas, v katerem so nastala. Resnica je večna in ostaja enaka. »Deli in vladaj« je starodavno Racijevo pravilo, ob katero trči tudi mladi Rolihlahla, ki ne more do knjig. Njegove roke so vklenjene, in tako ne more do resnice, do katere se želi dokopati. Kdor želi dobro razumeti ta odlomek, mora poznati življenje in delo mladeniča z imenom Nelson Rolihlahla Mandela. Eros si hoče z vrhnje police izposoditi knjigo častitljive starosti, v kateri je prebral stavek o Ebuju. Zanj se zdi, da ima podobno poslanstvo, kot ga je imel Eros, ko je mladeniču z okovi na rokah izročil belo knjigo. Ta stavek se je piscu zapisal po naključju, in mu do danes še ni uspelo povsem razumeti njegovega pomena in globlje povezave z zgodbo. Kralj Ašurbanipal je vedel za resnico, ki jo pozna Eros. Na vso moč si je prizadeval, da bi jo ohranil, saj je vedel, da lahko le s pomočjo resnice ohrani tudi ravnovesje in mir v svojem kraljestvu. Vedel je tudi, da resnico najbolj ogrožajo tisti, ki je ne morejo razumeti, zato je dal s kačjim strupom umoriti vse, ki so si drznili resnico razlagati po svoje. Ašurbanipal je bil zadnji kralj starega asirskega kraljestva, z njegovo smrtjo pa je šla v zaton tudi resnica. Po njem se je na oblast vrnil Emocio. Eros v zakladnici asirskega kralja naleti na še en drobec resnice – o izvornem razumevanju znamenj živalskega kroga ali horoskopa. V tistem času je bil namreč razumljen povsem drugače kot danes. Resnica izvornega védenja o dvanajstih človeških značajih, označenih z dvanajstimi horoskopskimi znamenji, se povsem prekriva z razumevanjem človeške psihe iz knjige [psi]. To, kar danes predstavlja horoskop, pa je povsem v nasprotju s tem, kar nas uči Življenje. Kako je mogoče, da je tako staro spoznanje danes tako narobe razumljeno? Tu gre v knjigi za prikaz, kako lahko naši razumi resnico spreminjajo po svojem videnju. Ptolemaj (gr. Klaudios Ptolemaios, lat. Claudius Ptolemaeus) je naletel na izročilo te resnice, vendar je njegov razum ni mogel razumeti, saj je njemu vladal Racio, ta pa je namesto resnice zapisal svoje videnje. V knjigi je to prikazano tako, da je resnica horoskopa prepisana na oslovsko kožo – tu gre za Ptolemajevo astrološko delo z naslovom Štiri knjige (Tetrabiblos). V Ptolemajevih časih se je oslovska koža res uporabljala kot papirus in pozneje papir, vendar ima na tem mestu še poseben, simbolni pomen. Nič drugače ni z vsemi drugimi besedili s trinajste police, njihovi prepisi in prevodi pa predstavljajo izkrivljanje resnice, ki so ga skozi zgodovino povzročali vsi trije razumi. V vsakem obdobju so se uporabljali tisti prepisi in prevodi, ki so ustrezali vladajočemu razumu. V knjigi se na več mestih – v dvogovorih o Življenju – beseda življenje zapisuje zdaj z veliko zdaj z malo začetnico. Gre za ponazoritev tega, da se ljudje pogosto pogovarjamo o neki stvari in pri tem uporabljamo iste besede, pa vendar imamo ob tem povsem različne predstave. Tako je tudi Veronika prepričana, da Eros govori o življenju, on pa ima ves čas v mislih Življenje – razum, ki je ustvaril [psi], torej svet, v katerem se je znašel. V knjižnici naletimo tudi na namig, kaj je Življenje. To obstaja v vseh živih bitjih in jih povezuje v eno samo celoto neslutenih umskih zmožnosti. Življenje je evolucijski preskok, ki živemu omogoča neminljivost, je kot ogenj, ki se prižiga s slamice na slamico in gori ves čas, četudi kurivo dogori, kakor odmrejo telesa. Minljivost teles je nujna za genetske izboljšave, je pa v nasprotju z željo živega po preživetju. Zmotno je misliti, da umremo zato, ker se naše telo obrabi in mu poteče rok uporabe – kot stvarem, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Narava zmore zamenjati sleherno celico našega telesa, to pa pomeni, da bi lahko brez težav obstajali v nedogled in se pri tem naše telo ne bi staralo in spreminjalo. Edini vzrok za našo minljivost je to, da v nasprotnem primeru ne bi prihajalo do izboljšav. Povsem drugače kot z življenjem pa je z razumom. Ta lahko napreduje samo, če se ves čas uči in če ni potrebno ponavljanje učenja istih stvari. Tako se je davno, na samem začetku evolucije, vzporedno z razvojem inteligence začel razvijati tudi prenos podatkov med živimi organizmi, to pa je razlog, da je ta razum še danes samo en. Vsa živa bitja smo del tega sistema, le da v času svojega telesnega bivanja zmoremo razmišljati in delovati samo s svojimi tremi razumi, ki jih imamo na razpolago. Življenje na tak način vodi svoj razvoj – da bi lahko prišli do spoznanj, ki jih potrebujemo za napredek, nam nastavlja okoliščine, v katerih se znajdemo in ki jih mi dojemamo kot naključja. S tem je mišljena šola življenja. Iz tega je mogoče zaključiti, da je prav vsako živo bitje, tudi človek, ustvarjeno tako, da se lahko dokoplje do svojega spoznanja, in če deluje tako v skupno kot v svoje dobro, izpolnjuje svoje poslanstvo. Od tod tudi modrost, da ima vsakdo srečo pred nosom, na dosegu roke, vse, kar moramo storiti, je le to, da sledimo Življenju in odkrivamo resnico. Ljudje nismo zmožni stopiti v stik z Življenjem, ne zaznavamo ničesar, kar bi bilo povezano z njim, in s svojimi željami, mislimi, predstavami ali prošnjami ne sprejemamo njegove milosti. Lahko pa z vsem tem vplivamo na svoje razmišljanje, delovanje svojih razumov in svoje sprejemanje, in s tem povsem spremenimo svoje življenje. Da Življenje kot koncept superiorne inteligence ni nestvaren ali abstrakten pojem, kaže razlaga o naravnem pojavu, ki bi ga ta razum lahko izkoriščal za svoje delovanje. S pomočjo fenomena iz kvantne fizike naj bi bila vsa živa narava brez izjeme povezana v eno samo celoto. Ta pojav je bil sprva le teoretičen, pozneje je bil kar nekajkrat laboratorijsko dokazan, prvič pa so ga opisali Albert Einstein, Boris Podolski in Nathan Rosen. Opis boste našli pod imenom EPR paradoks. Da v nadaljevanju ne bi prišlo do napačnega razumevanja pomena Ega, kot ga opredeljuje [psi], je treba vedeti, da je na Ego treba gledati kot na del Življenja in ne kot na dušo. Ego je zgolj zamisel, ki jo je ustvarilo Življenje, zamisel, po kateri živijo Racio, Emocio in Instinkt. Ta zamisel se nadaljuje skozi mnoga življenja kot pot spoznanj. Dandanes pa ljudje Ego pogosto zamenjujejo za Emocijevo prevlado; ta je namreč gospodovalen, brezobziren in samoljuben. Ko kdo govori o osebi z močnim egom (ta se piše z malo začetnico), je to v knjigi [psi] treba razumeti kot osebo s prevladujočim Emociem. Oortov oblak je domnevno območje kometov na robu osončja. Leta 1932 je Ernst Julius Öpik predlagal za izvor kometov krožeči oblak na robu osončja. Leta 1950 je njegovo zamisel uporabil Jan Hendrik Oort in s takim oblakom pojasnil navidezno nasprotje, da se kometi pri prehodu skozi notranje predele osončja uničujejo in bi morali biti že vsi uničeni, če obstajajo od samega nastanka osončja. Veronika za prispodobo o gradovih v oblakih zbadljivo uporabi Oortov oblak, s čimer želi poudariti neoprijemljivost Erosovih domnev. Eros ji vrne z Öpikovim kometom, a Življenje s tem ni zadovoljno, od njega namreč pričakuje izpolnitev dane obljube. Knjiga Principi je delo Isaaca Newtona. Gospod z visokim čelom, pristriženimi brki in okroglimi naočniki, ki za sosednjo mizo prisluhne pogovoru med Erosom in psihiatrom Milanom, je Sigmund Freud. Na osnovi primera, ki ga pojasni Eros, spozna svojo zmoto, zato iz svoje knjige iztrga nekaj strani. Ženska z lasmi, spetimi v figo, je švedska književnica Selma Ottilia Lovisa Lagerlöf. Na Erosovo mizo položi svoj književni prvenec z naslovom Gösta Berling. Gre za knjigo, na kateri se je na knjižnih policah dolgo nabiral prah, preden je bila prepoznana izjemnost njene vsebine. Tudi na Erosovi mizi ti zapiski za nekaj časa obležijo, saj ga ne pritegne dolgočasni naslov te odlične sage. Maria Sklodowska je dekliško ime Marie Curie – fizičarke in kemičarke poljskega rodu. Njena odkritja veljajo za pionirsko delo na področju radioaktivnega sevanja. Zaradi dela z radioaktivnimi snovmi je imela težave s sklepi. Po moževi tragični smrti je imela razmerje s poročenim moškim, fizikom Paulom Langevinom, to pa je v medijih izzvalo pravi škandal. Moški z napadom božjasti je Fjodor Mihajlovič Dostojevski, kar je mogoče prepoznati po knjigi z naslovom Idiot, ki leži na tleh ob njem in mu je torej padla iz rok. Prav iz tega njegovega dela in knjige Demoni so v dvogovoru med moškim in Veroniko uporabljeni, in to dobesedno, tudi tile trije stavki: »Ah, kriv sem!« »Krivi ste, a sami uganjate trmo!« »Ljubše mi je biti s Kristusom kot z resnico.« Eros Milanu razkrije, da je depresija v resnici nasprotno stanje zaljubljenosti, saj gre pri prvem za spor med razumi, pri drugem pa za popolno, harmonično usklajenost njihovih pogledov. S tem spoznanjem je ustvarjena podlaga za povsem novo razvrstitev depresij. Te so odvisne od tega, kateri razumi so v sporu, in od tega, ali gre za spor med dvema ali za medsebojno nasprotovanje vseh treh. Ljudje preživimo po navadi večino življenja nekje med obema skrajnima stanjema, kar pomeni, da je naše normalno stanje zmerna neusklajenost razumov. Trije od dvanajstih značajev ne morejo zapasti v depresivno stanje – to so značaji z enim vodilnim razumom in drugima dvema v enakovrednem podrejenem položaju. Nasprotje tega so trije značaji, ki so močno podvrženi depresijam – to so značaji z dvema vzporednima vodilnima razumoma. Premikanje kontinentalnih plošč zagotovo spada med najbolj osupljive znanstvene teorije o zgodovini Zemlje. Geologa K. E. Caster in J. C. Mendes sta naredila obsežno primerjavo kamnin na obeh straneh Atlantika in s svojimi ugotovitvami podprla teorijo o skupnem izvoru afriške in južnoameriške kontinentalne plošče. Charles Hutchins Hapgood je v svojem članku leta 1958 spodbijal to možnost, njegovo tezo pa je takrat podprl tudi Albert Einstein. Hapgood je bil zagovornik teorije premikanja Zemljinega osišča. Teorijo premikanja kontinentalnih plošč je leta 1908 predložil ameriškemu združenju geologov Frank Bursley Taylor. V knjigi ne gre za prikaz razprave med Taylorjem in Hapgoodom, ampak za prikaz nasprotja dveh znanstvenih stališč. Erosa zmoti prepir med gospodoma, zato se oglasi, da bi ju utišal. Gospoda zahtevata, naj se vključi v razpravo, Eros pa jima povsem nehote po naključju razkrije nekaj, kar je predmet številnih razprav sodobnih geologov. Na to ga je napeljal naslov knjige, ki se je po naključju znašla na polici nad Hapgoodom in Taylorjem. Dogodek ponazarja, kako se Življenje z naključji vtika tudi v največja znanstvena odkritja, zato je Erosov odgovor prepoznan za četrti dokaz Življenja. Knjigo Zgodovina rib (The Natural History of Fishes) je leta 1840 izdal pisec John Stevenson Bushnan in bil z njo v visokih krogih takratne angleške družbe deležen posmeha. William Thomson, bolj znan kot lord Kelvin, je bil škotski fizik in inženir. Leta 1857 je na krovu ladje Agamemnon prisostvoval pri polaganju prvega električnega voda za prenos podatkov med Anglijo in Ameriko po dnu Atlantskega oceana. Po samo 385 miljah položenega voda se je ta pretrgal. Ko pa je bil končno položen, je zaradi uporabljene previsoke napetosti pregorel. Lord Kelvin je na podlagi svojih ugotovitev poskusil izračunati starost Zemlje. Zagovarjal je stališče, da je bila Zemlja še pred nekaj milijoni let žareča krogla, s tem pa je močno podcenil starost modrega planeta. Bil je znan tudi po tem, da je zelo redko prebral kako knjigo do konca. Umrl je 17. decembra 1907. Ženska, ki Erosa prevzame s knjigo mitov in legend starodavnih Sardov, je Grazia Deledda. Starec z oljno svetilko je Diogen iz Sinope – antični grški filozof, eden začetnikov kinizma. Ta filozofska smer se zoperstavi platonistično-idealističnemu pristopu filozofije, ki ljudi usmerja na pot nedosegljivih idealov. V nasprotju s tem kaže kinizem razkorak med vzvišenostjo »uradne« ideologije in dejanskostjo banalnega vsakdanjega življenja. Diogen je iz skrajne revščine naredil vrlino – za preživetje je beračil, spal pa je v sodu na tržnici. Bil je razvpit zaradi izzivalnega obnašanja in filozofskih poskusov, kot je bilo iskanje poštenega človeka z lučjo pri belem dnevu, uriniranje po ljudeh, ki se z njim niso strinjali, in celo masturbiranje v javnosti. Pogosto se je prerekal s Platonom – ugovarjal je njegovi razlagi Sokratovih naukov in oviral njegova predavanja. Potem ko so ga zajeli pirati in ga prodali v suženjstvo, se je ustalil v Korintu in se tam spoprijateljil z Aleksandrom Velikim. Kyne v grškem jeziku pomeni pes. Diogen prepozna Erosov značaj, zato ga vpraša, ali ga pošilja pes. Eros modreca ne razume, zato sklepa, da je neumen, in starec se mu zasmili. Ta odstavek nas poduči, da nerazumevanja drugih ne smemo slepo razumeti kot neumnost, saj vedno obstaja možnost, da imajo nerazumljeni prav. Erosa nekaj prešine, in na mizo začne zlagati knjige, ki pa v resnici predstavljajo njihove pisce: Plašč – Nikolaj Vasiljevič Gogolj Koča strica Toma – Harriet Beecher Stowe Umetnost vojne – Sun Cu Menon – Platon Mala morska deklica – Hans Christian Andersen Novo življenje – Dante Alighieri Mahabharata – Veda Vyasa Nesrečniki – Viktor Hugo Deseti brat – Josip Jurčič Znani svet – Edward P. Jones Mesečinska pravljica (v izvirniku Mesečinska struna) – Svetlana Makarovič Dežela na koncu sveta – Jorge Armando Plemeniti – Konfucij Konfucijevo knjigo z naslovom Plemeniti boste zaman iskali, saj obstaja le na polici ›Spregledano‹, ki javnosti ni dostopna. Ta knjiga predstavlja resnico. Šele po razporeditvi knjig v skupine, ustrezajoče dvanajstim človeškim značajem, se Erosu posveti, o čem mu je pripovedoval pes. Razporeditev razumov po njihovi moči daje edinstven pogled na resnico, temu pogledu pa rečemo značaj. Knjige predstavljajo pisce in izdajajo njihov način razmišljanja, zato jih je po načelu različnih moči razumov mogoče razvrstiti v natančno dvanajst skupin. Ko si Eros ogleda takšno postavitev knjig, odkrije, da so med dvanajstimi skupinami tri podskupine, ki imajo zaradi prevlade enega razuma podobne lastnosti. Četrta podskupina pa je nekaj posebnega, in to zaradi svoje dvojnosti, saj so v njej značaji s po dvema vzporednima vodilnima razumoma. To pa povzroča pri takih ljudeh nesklepčnost, saj o vsem vedno enakovredno odločata dva njihova razuma in ne eden. Zaradi medsebojnega nasprotovanja razumov so ti značaji podvrženi neprestani notranji neuravnoteženosti, notranjemu vrenju, zato je ta četrta skupina skupina ognja. Prva skupina, v kateri pri vseh treh značajih prevladuje Racio, je stvarna, ti ljudje zaradi Racijevega načina razmišljanja stojijo trdno na tleh – na zemlji. Ta skupina je po načinu razmišljanja usmerjena v prihodnost. Drugi skupini vlada Emocio, to pa ji daje značilnost brezbrižne lahkotnosti in lahkovernosti. Ljudje s tem značajem živijo v nestvarnem sanjskem svetu, v katerem verjamejo, da se bo vse dobro izteklo, zato jih simbolično označuje zrak. Živijo zdaj in za ta trenutek, preteklost in prihodnost sta v njihovih svetovih zelo oddaljena in manj pomembna pojma. V tretji skupini so značaji s prevladujočim Instinktom. To so nedostopni, skrivnostni ljudje, ki se skrivajo v globini svojega sveta. Pri njih vselej vidimo le površje, nikoli pa ne vemo, kako globoki so in kaj skrivajo v sebi. So kot morje, kot voda. Ljudje s tem značajem živijo v preteklosti, pogosto se sprašujejo, kaj je bilo in zakaj se je zgodilo. Novi red pa razkrije tudi naravo težave, s katero se je ves čas ubadala Veronika. Knjige s police ›Spregledano‹ namreč ne ustrezajo nobeni od dvanajstih polic, to pa pomeni, da nobeden od dvanajstih značajev ni zmožen videti resnice. Njihovo nasprotje je Erosovo zrcalo, ki odseva le resnico in zato nobene knjige. Rania je obiskovalce knjižnice preslepila tako, da jim je ponudila prepise resnice s police ›Spregledano‹. Ti prepisi pa niso nič drugega kot Racijev pogled na resnico, a tega v knjižnici za čuda nihče ne opazi. Ljudje pač verjamemo, kar verjame večina, in posamezniki potrebujejo veliko moči in poguma, da se temu uprejo. Druga težava pa je število prepisov resnice, ki se v knjižnici izdajajo za resnico. V poplavi teh prepisov je zelo težko prepoznati pravo resnico, saj kdor je v knjižnici s police tisočkrat vzel laž, bo težko verjel, da pa zdaj v rokah res drži resnico. Nekaterim obiskovalcem knjižnice nova razporeditev knjig ne ustreza. To so ljudje z značajem iz prve skupine, ljudje, ki jim vlada Racio – razum, ki trenutno vlada tudi naši družbi. Ljudem s tem razumom je danes veliko lažje kot ostalim, saj je resnica ustvarjena po njihovi meri. Težava pa je, da jo vsiljujejo tudi vsem drugim, in ker ta ni v skladu s pogledom teh drugih ljudi, se ti ne morejo sprejemati. »Ljudem, ki niso nadarjeni, a se žele uveljaviti, ne preostane nič drugega, kot da grajajo prave talente,« je izrekel Anton Pavlovič Čehov. Mnogi, ki so v očeh drugih uspešni, se v svojem svetu ne sprejemajo. Prepoznati pa jih je mogoče po tem, da se pogosto trudijo razvrednotiti uspeh drugih. Tisti, ki se sami ne zmorejo povzpeti, bodo često spodmikali lestev tistim, ki jim je uspelo. Ta lastnost ljudi, ki se ne sprejemajo, je vselej posledica prekomerne tekmovalnosti, zavisti ali celo pohlepa. Moški, ki izreče najdaljši stavek v vsej knjigi, je James Hutton – škotski kemik, geolog in meteorolog. Prijatelji so ga pogosto zbadali zaradi nejasnih dolgih stavkov. Knjigi, ki ju omeni, sta dva dela Teorije Zemlje, ki jo je pozneje v svojem delu povzel in razložil njegov prijatelj, matematik in profesor naravne filozofije John Playfair. Da je Hutton nespreten pri pisanju, je v zgodbi ponazorjeno s tem, da mu nalivno pero pade iz rok – pobere mu ga prav njegov prijatelj John Playfair. James Hutton je bil tudi dober prijatelj filozofa Davida Huma in političnega ekonomista Adama Smitha. Ob polici ›Spregledano‹ pride Eros do spoznanja, da so skrivnost, ki mu jo je razkril pes, poznale domala vse starodavne civilizacije. Razkrita je na številnih spomenikih in za čuda je povsod uporabljena enaka simbolika, čeprav so kulture živele časovno in prostorsko povsem ločeno. Pred polico z Veronikino najljubšo knjigo skuša psihiater Milan prepoznati Veronikin značaj, a se ušteje. Prepoznavanje značajev je namreč precej težja naloga, kot se zdi, saj mora opazovalec razkriti razmerje moči treh razumov. Ker lahko pri ljudeh opazujemo le reakcije in ne procesa, ki je do njih privedel, je za določitev razmerja med razumi potrebno celovito večplastno opazovanje. Zaradi podobnosti med reakcijami, do katerih lahko vodijo povsem različni razumi, so odločilnega pomena podrobnosti. Vzrok za to, da svojega značaja sami ne moremo določiti, pa tiči v tem, da ga presojamo skozi oči svojega najpomembnejšega razuma. Naša merila zato niso objektivna, čeprav se nam zdijo povsem stvarna. Po navadi se ljudje vidimo tako, da pri sebi prepoznamo vse tri razume. To je seveda tudi res, le da ne zmoremo oceniti, kateremu od njih v resnici dajemo prednost. Milanovo končno spoznanje je hkrati tudi priznanje, da resnica Življenja ni zgolj še ena od mnogih teorij o delovanju človeške psihe, ampak dolgo iskani temelj ustroja človeških misli. Ni pa pričakovati, da bo stroka tako zlahka prišla do tega spoznanja kot Milan. (Zakaj je tako, bi morda najlažje odgovoril Čehov.) Težava je v tem, da je tudi do danes uveljavljene teorije sprva prišel le en mislec, šele pozneje pa se je uveljavila tudi pri drugih. A pravih mislecev je še vedno zelo malo. V nasprotju s tem pa teorijo močno zagovarja veliko število priučenih, a v resnici nerazmišljajočih strokovnjakov. Ti se obračajo tako, kot se obrača večina, težava pa je v tem, da so ravno oni večina, zato jih je težko obrniti. Priznanje vsake nove teorije je bilo tako vedno buren in dolgotrajen proces, še posebej kadar je šlo pri sprejemanju novega za vprašanje tako korenitih sprememb. Vsaka nova teorija mora biti najprej podvržena številnim preizkusom, za to pa je vselej potreben tudi čas. Da je REI v skladu tudi z Darwinističnim pogledom na evolucijo, v knjigi pojasni kar sam Charles Darwin. Po drugi strani pa bodo tudi nasprotniki njegove teorije lahko spoznali, kakšen vpliv naključij je Darwin v njej spregledal. (Darwin je do svoje teorije prišel s pomočjo ščinkavcev na otočju Galapagos.) Bela knjiga je na tem mestu pripovedi še povsem bela. S tem je simbolično ponazorjeno, da knjiga kljub resnici, ki jo premore, šele kandidira za to, da jo človeštvo sprejme. Beseda kandidat je izpeljanka iz latinske besede candidus – bleščeč, bel. Kdor se je v starem Rimu potegoval za javno vlogo, kdor je hotel biti kandidat (candidatus), je pred občinstvom moral nastopati v beli togi. Samo priznanje večine lahko resnici pomaga na poti iz ›spregledanosti‹ in jo ponese do ljudi, ki po njej hrepenijo. Resnica namreč pomeni vračanje ljubezni. Veronika sprejme resnico – to je bila njena šola življenja. Zdaj ji Življenje lahko nameni tudi ljubezen. O čem se Eros pogovarja z Albertom Einsteinom? To naj za zdaj ostane skrivnost! (Namig za tiste, ki ugibate o sedmem dokazu Življenja – to ni bila tema pogovora!) Kdor misli, da je knjiga, ki se je v knjižnici pojavila z Erosovim prihodom, nadomestila vse ostale knjige v knjižnici, je spregledal majhno podrobnost. Ljudje, ki stojijo okoli ognja, držijo v rokah knjige. Vsak pisec je namreč rešil svojo resnico, na grmadi pa so se znašle zgolj laži. To pomeni, da ima vsak človek pravico do svoje resnice, saj lahko le tako sprejme svoj svet. Laži pa so bile Veronikine kulise, zaradi katerih se ni mogla sprejeti. Zakrivale so njen čudoviti resnični svet, njeno resnico, ki jo je skrivala pred drugimi.

Zgodba o Kairi predstavlja svet odraščajočih mladostnikov. To je obdobje oblikovanja našega sveta in naše hiše, ki je naša predstava o nas samih. V tem času dobijo stvari, ki smo jih doslej postavili v ta svet, svoj prostor. Obdobje odkrivanja lastne osebnosti in upora proti zunanjim vplivom pa zaznamuje naš način razmišljanja za vse življenje, saj se zdaj dokončno vzpostavi razmerje moči naših treh razumov in za vedno oblikuje naš značaj. Puberteta pomeni za naš svet rivalstvo med razumi, odkrivanje resnice o sebi in zato zmedo, ta pa traja, dokler se ne postavi vse na svoje mesto. Prav takšna je tudi zgodba o Kairi. Ni naključje, da je bila za ponazoritev dozorevanja izbrana deklica, ki je odraščala v domala popolni družini. Oče in mati, ki ju povezuje prava ljubezen, sta otrokoma več kot le vzor. Namenjata jima veliko pozornosti in ljubezni, pri tem pa jima skušata biti v pomoč in oporo. Čeprav bi si le težko zamislili popolnejše starše, odraščanje tudi v tej družini vendarle ne poteka brez zapletov. Začne se tako, da se Eros znajde v neokrnjeni naravi in tu naleti na reko – reka predstavlja Življenje. Prispodoba so tudi godenčiči – ptiči, godni za letenje –, ki so že zapustili svoje gnezdo. Da bi Eros lahko nadaljeval svojo pot, mora zapustiti breg, na katerem se je znašel, to pa je svet Kairinih staršev, svet, v katerem je do pred nedavnim živela tudi Kaira Eros odloži svoje zrcalo in knjigo na kamen ob tolmunu – naključje ju v tej zgodbi namenja staršem. Reka pa ima še en simbolni pomen – pomeni namreč tudi pomemben korak pri odraščanju, trenutek, ko otrok zapusti svet svojih staršev in ustvari svoj lastni svet. Vsak otrok nekega dne tako ali drugače stopi na drugi breg, kajti ta drugi breg predstavlja njegov svet. Pri tem gre zgolj za vprašanje, kako bo kdo prečkal reko. Le malo je staršev, ki se tega neizogibnega dejstva zavedajo in ki otroku pomagajo, da zgradi varen čoln, v katerem se bo lahko brez večjih težav soočil z življenjem. Večini staršev se zdi življenje tvegano, in ker pozabljajo, da so nekoč tudi sami prečkali reko, hočejo otroka obvarovati pred to nevarnostjo. Za vsako ceno ga skušajo zadržati na svojem bregu, zato pazijo, da ne bi pregloboko zakoračil vanjo ali pa mu prepovedo celo zadrževanje v njeni bližini. Ti otroci morajo zato reko nekega dne preplavati, in prav te, enako kot Erosa reka, odnese življenje najdlje od sveta njihovih staršev. Življenje pa zna biti tudi pogubno, in to je najpogosteje prav za otroke tistih staršev, ki so se tega, da bo njihov otrok nekega dne prečkal reko, najbolj bali. Za takšne otroke je reka celo bolj pogubna kot za otroke tistih staršev, ki jim za njihove otroke sploh ni bilo mar in so jih že od prvega dne prepustili na milost in nemilost Življenju. Eros se po naključju znajde na drugem bregu in tu naleti na gradbišče. V bližini nastajajoče nove hiše sta tudi hiši obeh staršev. Toda to nista hiši Kairinih staršev, kakršni sta v resnici, ti dve hiši sta le varljiva predstava, ki jo je deklica prinesla s seboj iz starega sveta, iz časa, ko je še bila sposobna videti resnični svet svojih staršev, kot ga lahko vidijo le otroci. Ko prečkamo reko, se prvič v življenju znajdemo v svojem svetu. Ker se z nami v njem znajdejo tudi vsi, ki jih poznamo, sami sploh ne opazimo te pomembne spremembe, ki nas je doletela. Ta sprememba predstavlja nastanek našega lastnega sveta, hkrati pa tudi dokončno izgubo sposobnosti videnja tujih svetov. Bralec naj na tem mestu ne pozabi, da je tudi Eros moral zapustiti svoj svet, da se je lahko znašel v svetu vseh misli in v različnih tujih svetovih. Kairini delavci imajo vsak svoj način razmišljanja. Kdor se bo dovolj poglobil v predstavitev treh razumov, bo iz pogovora med Kairinimi pomočniki prepoznal, kdo predstavlja kateri razum. Oče želi Kairi pomagati pri ustvarjanju njenega sveta, s tem pa nehote vpliva, da je ta bolj in bolj podoben njegovemu svetu. Ne zaveda se namreč, da ima vsak človek svoj edinstven svet, saj tudi on, tako kot vsi, pozna, vidi in razume le svoj svet. Mati se za razliko od očeta ne vtika v nastajanje hčerinega novega sveta, zato ima pozneje v odnosih z njo tudi manj težav. Tudi ona pa se ne zaveda svojega vpliva, ki ni nič manjši od očetovega. Ta vpliv se kaže v pripisovanju pomembnosti nekaterim stvarem, kot je na primer gradnja balkonov. Mati želi Kairo zgolj obvarovati pred razočaranjem, ker še ni dobila gradbenega dovoljenja za postavitev balkonov. Ne zaveda pa se, da lahko že samo z namenjanjem pozornosti tej temi v hčerinem svetu ustvarja težavo, ki je sicer morda sploh ne bi bilo. Nekateri starši skušajo otrokom že kmalu vcepiti spoznanje, da denar v življenju ni najpomembnejši in da ne prinaša sreče. To je sicer res, a kako naj otrok staršem verjame, ko pa ti to tako zavzeto ponavljajo in celo izpostavljajo, in to vselej takrat, ko se znajdejo v bližini nekoga, ki ga morda sami zagrenjeno dojemajo kot denarno uspešnejšega od sebe. Človeška narava je pač taka, da pomembnemu namenjamo pozornost, nepomembnemu pa ne, in tega se zelo zgodaj začne zavedati vsak otrok. Da so balkoni prispodoba za ženske prsi, gradbeno dovoljenje pa za genski dedni zapis, naravno danost, ki določa, kdaj in v kakšnem obsegu se bodo razvile, se je gotovo posvetilo vsakemu bralcu. Gradnja balkonov na črno predstavlja kirurški poseg v obliko prsi in je znak nesprejemanja samega sebe. Z lepotnim posegom se spremeni podoba telesa, ne pa tudi videnje lastnega sveta, zato takšni ljudje kaj kmalu potrebujejo nove posege, saj še naprej živijo v zmoti, da jim lahko to prinese sprejemanje samega sebe. Lepotne operacije tega ne prinašajo, prinašajo le vedno nove kulise, ki ljudem vedno bolj zakrivajo resnico njihovega sveta. Vsako nezadovoljstvo s samim seboj pa je pri odraščajočih lahko vzrok za nesprejemanje samega sebe. A obstoj razloga za nezadovoljstvo nima pri tem nič večje vloge kot velikost pomena, ki ga sami temu pripisujejo. To pomensko težo pa dajejo stvarem predvsem ljudje, ki so odraščajočemu blizu. Največ, kar lahko starši dajo otroku v obdobju njegovega odraščanja, je pomoč pri sprejemanju samega sebe. Komur to uspe, da otroku najboljšo popotnico za življenje – to je ključ njegove sreče. Takšni otroci so odporni proti skoraj vsem slabim vplivom okolice, saj znajo o stvareh odločati s svojo glavo. Starši, ki se sami ne sprejemajo, imajo pri tem veliko težjo nalogo. Kaira bo svoj trinajsti rojstni dan prvič praznovala v novi hiši, v svojem svetu. Te pomembne spremembe pri otroku starši pogosto ne razumejo, kajti poznajo le svoj svet. Zanje je vse tako, kot je bilo prej, v otrokovem svetu pa je s prečkanjem reke vse drugače. Se pa tudi otroku zdijo starši iz dneva v dan bolj čudni, in to zato ker se namreč ne zaveda, da ne more več videti resničnih svetov svojih staršev. To je povod za njihovo medsebojno odtujevanje. Če starši v tem razvoju ne prepoznajo svoje vloge, dosežejo pogosto prav nasprotno od želenega. Starši odraščajočih mladostnikov, zamislite se nad stavkom: »Dali smo mu vse, on pa se tako (nehvaležno) obnaša do nas!« Če niste tega nikoli izrekli, je dovolj velika težava že to, če ste tako samo čutili. Naravno je, da želijo starši svojim otrokom le najboljše, težava pa nastane, če se ne zavedajo, da potrebuje vsak človek svoj svet in da je tudi njihov otrok prav tak, odraščajoč človek. Največ težav imajo pri tem starši, ki se sami ne sprejemajo, kajti ti so našli v svojih otrocih svoj, izpopolnjen svet, saj so otroci svoj svet v zgodnjem otroštvu preslikali od njih. Ti starši zdaj nikakor ne morejo sprejeti, da si njihov otrok želi drugačen svet, zato občutijo to kot otrokovo zavračanje njihovega sveta. To pa jih še posebej močno boli, saj lahko oni prav s pomočjo svojega otroka končno sploh prvič sprejemajo svoj svet, namreč svet, ki ga zdaj vidijo v otroku. Takšni starši so si vse od rojstva svojih otrok prizadevali, da bi svoj svet izpopolnili skozi svoje otroke. Nič drugače, kot so vse življenje izpopolnjevali svoje kulise, si zdaj prizadevajo, da bi tudi resnica njihovih otrok postala enaka njihovim kulisam. Pri tem pa se zgodi prav to, kar si najmanj želijo – otrokom namesto resnice nehote vsilijo svoje kulise, in zato postanejo težave teh otrok podobne težavam njihovih staršev. Kairin oče se sprejema, ne zaveda pa se, kako močno si želi, da bi vrednote, ki na tak način delujejo samo v njegovem svetu, prenesel še v svet svoje hčere. Na opazno razliko, ki se pojavi v odnosu do otrok pri starših, ki se ne sprejemajo, bodite pozorni v zgodbi o Maleku, v 9. svetu. Njegova hči Nina obiskuje isto šolo kot Kairina sestra Zara. Zabava za Kairin rojstni dan ponazarja uničujoč vpliv vrstnikov na nepripravljenega dozorevajočega mladostnika. Mladostniki se v tem obdobju po navadi ne sprejemajo, zato se pogosto neusmiljeno znašajo nad drugimi, tako da jih ponižujejo in se posmehujejo njihovim novogradnjam. To počnejo predvsem otroci, ki niso zadovoljni s svojimi novogradnjami (je pa enako tudi pri odraslih, ki se ne sprejemajo). Na mladostnika vsak tak izpad močno vpliva, prav odzivi njegovih treh razumov na take dogodke v tem obdobju pa najmočneje začrtajo razmerje moči med njimi. Gre za odziv, ki bo v največji meri zagotovil skupni cilj. Kočno razmerje moči med njimi ni nič drugega kot odgovor na seštevek vseh zunanjih vplivov zgodnjega otroštva in obdobja odraščanja. Razmerje, ki se najbolje obnese v tem zgodnjem obdobju, postane njegov značaj za vedno. Starši se pomena vpliva okolja zavedajo, zato skušajo otroka zaščititi, tako da mu izbirajo prijatelje in omejujejo druženje tam, kjer bi lahko naletel na družbo s slabim vplivom. Težava pa je v tem, da starši otroka ne morejo varovati vse življenje, in tistemu, ki ga skušajo že v mladosti obvarovati pred vplivom okolja, s tem le močno otežijo odnose v poznejšem obdobju, morda v celem življenju. Nihče pa ne more svojemu otroku narediti večje koristi kot tisti starši, ki mu dopustijo druženje tudi s takimi vrstniki, ki ob prvem stiku morda celo povzročijo nekaj škode na njegovi novonastajajoči hiši, nato pa ga spodbudijo, da to sam odpravi, saj bo le tako znal naslednjič sam izbrati prijatelje in poskrbeti, da bo druženje potekalo brez škode, ki bi mu jo povzročili drugi. Otroci so veliko bolj učljivi, kot so jim to po navadi pripravljeni priznati starši. Z odnosi med vrstniki pa ni prav nič drugače kot z odnosi med starši in njihovimi otroki. Starši bodo svojemu otroku, če ga pretirano negujejo, umivajo, razkužujejo in ga že ob navadnem prehladu vozijo k zdravniku, da mu predpiše močna zdravila, za vse življenje oslabili njegov naravni obrambni mehanizem, in bolezni, kot so alergije, astma in druge preobčutljivosti, bodo stalnica njegovega življenja. Ne pozabimo, da pomeni naš razvoj v milijonih let odraščanje v umazaniji in izpostavljenost številnim škodljivim vplivom, pa smo preživeli. In naše telo je na vse to še vedno dobro pripravljeno, kajti za kakršno koli spremembo v genski zasnovi je potrebno mnogo daljše obdobje, kot je to, ki je preteklo od takrat, ko smo bili še zdravi in odporni otroci, ki se brezskrbno igrajo na umazanih tleh. Dokaz za to nam da že primerjava zdravja otrok pretirano skrbnih in čistih staršev z zdravjem otrok tistih staršev, ki jim je za čistočo bolj malo mar, tako kot je bilo to v človekovem razvoju zadnjih nekaj milijonov let. Je pa imunska preobčutljivost za čuda močno po godu enemu od razumov, in to Raciu, ki zmore s svojim načinom razmišljanja premostiti tudi naravno neodpornost, saj lahko razvija zdravila, ki premagujejo bolezni. Na tak način pa postaja družba vse bolj odvisna od moči tega razuma. Pri tem se Raciu zelo podredi Instinkt, ki je s svojim načinom razmišljanja podvržen strahu pred morebitnimi nevarnostmi – tudi strahu pred boleznimi. Bralec naj bo pozoren na obnašanje Kairinih delavcev med rojstnodnevno zabavo. Ker ima vsak svoj značaj, svoj način razmišljanja, svoje vrednote in pogled na svet, se različno vključijo v dogajanje. Največ težav ima z vključevanjem Tin, nekoliko manj Jurij, medtem ko se Rem noro zabava in ga prav nič ne skrbi zaradi nastajajoče škode. Za razliko od Jurija in Tina pa se Rem odlično razume tudi z očetom in podpira njegove zamisli pri gradnji Kairine hiše. Vse to pa tesneje poveže Tina in Jurija, in če bo Kaira želela drugačno hišo, kot je hiša njenega očeta, bo morala prisluhniti tudi Jurijevemu načrtu in Tinovim strahovom. Vsi starši bi se morali zavedati, da je mladostniško hrepenenje po edinstvenosti lastnega sveta in hiše najbolj naravna stvar na svetu. Ustvarjanje sveta po svoji in ne po tuji predstavi pa je osnova za poznejše samosprejemanje. Starši, ki otrokom vsiljujejo svoje svetove, jim s tem pogosto preprečijo, da bi se lahko sprejeli in se vzljubili kasneje v življenju. Boj za oblast med razumi v obdobju odraščanja je kriv tudi za to, da so najstniki pogosto utrujeni, brez življenjske energije, da neredko kažejo podobne znake kot ljudje z depresijo in so razdražljivi. To ni nič drugega kot posledica težav, ki jih imajo razumi v tem obdobju drug z drugim. Ko je razmerje moči določeno, se razumi s svojo vlogo po navadi sprijaznijo in pubertetniške težave minejo, tako kot so se pojavile. Zanimivo je tudi, da odraščajoči na svoji poti odkrijejo stvari, dejavnosti, idole in še kaj takega, kar v njihovih glavah ustvarja premirje med razumi, zato jih te stvari tako pritegnejo, da nekaj časa dobesedno živijo zanje. Če si po bliže ogledamo, kaj najstnike navdušuje, bomo videli, da je to vedno nekaj, kar je povezano z izvorom spora med njegovimi razumi. Starši, ki svojim otrokom vsiljujejo svoje svetove, naj zato ne bodo presenečeni, če bo njihove otroke najbolj osrečevalo prav to, kar so si oni najmanj želeli ali kar so jim skušali celo preprečiti. To je namreč odgovor otrok na preveliko podobnost med njihovo hišo in hišama njihovih staršev, ki jo je zdaj po vsej sili treba odpraviti. Zaradi naraščajoče moči Instinkta v Kairinem življenju se kmalu začne spreminjati tudi njen značaj. To je najbolje razvidno v opisu začetka novega šolskega leta. Čeprav je ni še nikoli skrbelo, ali se drugi pogovarjajo o njej in ali jo za hrbtom opravljajo, se na pragu učilnice tokrat počuti, kot da vsi strmijo vanjo, in to prav zaradi njene rojstnodnevne zabave. A to se v resnici ni zgodilo, saj so otroci že zdavnaj pozabili na Kairin rojstni dan. Toda Instinkt s svojo močjo spreminja človekove predstave. Ne da bi se tak človek tega zavedal, vidi, razume in dojema druge ljudi in dogodke povsem drugače kot tisti, ki gledajo z Raciem ali Emociem. Zaradi Instinktove prevlade verjame prav v njegovo resnico, in se bo temu primerno spremenilo tudi njegovo obnašanje. Instinkt pa ni le črnogled, ampak je tudi ustvarjalen. Ker z lahkoto ustvarja tudi nenavadne povezave, so njegovi odzivi pogosto duhoviti. Kaira se s svojim duhovitim odgovorom zameri učiteljici, členu današnjega šolskega sistema, ki predstavlja Racijev svet, povsem nenaklonjen takemu načinu razmišljanja, in je zato kaznovana z negativno oceno. Tu naletimo na izvorno težavo šolskega sistema. Ta je namreč naravnan tako, da zatira razmišljanje, vrednote in sposobnosti Instinkta in Emocia, poveličuje pa Racijev način in s tem omogoča, da se na družbeni lestvici najlažje povzpnejo prav ljudje z razumom Racia. S tem pa je v naši družbi omogočena tudi njegova popolna premoč. Kaira zavrne očetov svet, to pomeni, da začne zavračati tudi vse, kar je s tem svetom kakor koli povezano. Zavrne tudi svojo ljubljeno sestrico, saj po novem ne želi, da bi bila kje videna v njeni družbi. To kaže, kako močna je želja po lastnem svetu in kako težko je prav zaradi tega razumeti dozorevajočega mladostnika. Kaira končno dobi prsi, pomen, ki ga temu pripišejo domači, pa da Kairi slutiti, da je to res pomembna stvar. Le Eros se zoperstavlja pripisovanju tako velikega pomena gradbenemu dovoljenju, a ga drugi tokrat preglasijo. Ljudje, ki pripisujejo med odraščanjem zaradi vpliva okolja manj pomembnim stvarem velik pomen, si tako ustvarijo platna, na katera bodo pozneje slikali svoje kulise. Če se človek ne more sprejeti, začne za to iskati razloge, in povsem nepomembne stvari, ki jim družba pripisuje pomen, postanejo razlog za prikrivanje resnice lastnega sveta. V takem primeru bi ženska, ki se ne sprejema, hrepeni pa po priznanju svoje privlačnosti, zelo hitro pomislila, da bi lahko velikost njenih prsi močno vplivala na to, da bi jo drugi imeli za privlačno. Očetov atrij je prispodoba za moški spolni ud. Ko se je njegova hči začela spreminjati v žensko, je postal nekoliko ljubosumen. Ni še namreč pozabil svojih mladostniških dni in tega, kako razmišljajo fantje, ko jih razganja. Čeprav je pozornejšemu bralcu zasnova knjige na tem mestu že jasna, je treba vseeno dodatno opozoriti na nekaj podrobnosti v obnašanju Kairinih pomočnikov, njenih treh razumov. Jurij je Racio, Rem je Emocio, Tin pa Instinkt. Pri Remu in Tinu že ime z zadnjima dvema črkama razkriva, s katerim razumom je kateri povezan, Jurij pa v tem pogledu odstopa. A to ni naključno. Jurij je bilo namreč ime namišljenemu prijatelju deklice, po kateri je napisana zgodba o Kairi – z njim se je v svojem otroštvu več let družila, pogovarjala in igrala, vse dokler ni nekega dne za vselej skrivnostno izginil. Pojav namišljenih prijateljev pri otrocih ni redek, starši takšnih otrok pa naj bodo na to pozorni, saj bodo v lastnostih tega lika lahko prepoznali značaj tistega od razumov, ki se otroku v tem obdobju posebej približa. V miselnem svetu, v katerem se znajde Eros, je lik Kaire dekličin Ego in ta v resnici nima svojega razmišljanja. Vsa Kairina razmišljanja, pogledi, prepričanja, videnja, vse njene vrednote prihajajo izključno od Jurija, Rema in Tina. Čeprav se Kaira v zgodbi enakovredno vključuje v pogovor z ostalimi, so vse njene besede v resnici misli tistega od njenih pomočnikov, ki mu v danem trenutku najbolj zaupa. Tudi to njeno trenutno zaupanje enemu od razumov pa ni nič drugega kot rezultat prilagajanja razmišljanja njenih treh razumov dogajanju, kajti Ego je le koncept, ki ga je ustvarilo Življenje. Dokler ni v Kairi ne dozori želja po samostojnem oblikovanju lastne hiše, je v njenem svetu zelo uspešen Rem, saj se odlično ujema z njenim očetom, ki mu prav tako vlada Emocio. Šele skupna želja vseh treh razumov po lastnem svetu in edinstveni hiši začne potiskati njenega prijatelja Rema, njen razum Emocio, vse bolj v ozadje. Ker prepoznata Instinkt in Racio v očetu nevarnost, da jim ne bo uspelo ustvariti hiše po svoji predstavi, jima to da moč, da se povzpneta nad Kairinega Emocia. V zgodbi Rem ves čas zagovarja očetova stališča in dejanja. Ker on v očetu ne vidi nikakršne grožnje, saj se njuni pogledi zaradi skupnega načina razmišljanja ne razlikujejo, pa pogreša čas, ko je bil oče v dekličinem svetu še edini vzornik. Čeprav Kairini trije prijatelji ves čas dosledno razmišljajo kot razumi, ki jih predstavljajo, Rem na strani 233 Kairo opozori, da njeno obnašanje ni bilo po bontonu. Bonton ni nič drugega kot ena od Racijevih pogruntavščin, saj gre v njem za načrtovana pravila obnašanja. Rem (Emocio) se z bontonom zato seveda ne more poistovetiti, in se zdi to nedoslednost, a bonton se tu ne pojavi naključno. Rem kot poosebljeni Emocio ga omeni samo zato, da bi pokazal, da je Jurijev, torej Racijev način razmišljanja v odnosu do očeta v tem trenutku v nasprotju celo z vrednotami, ki jih Jurij sicer zastopa. Svoj svet skušajo starši otrokom pogosto vsiliti tako, da se zmrdujejo nad njihovimi drugačnimi pogledi, ko se otroci upirajo temu vsiljevanju. V takih trenutkih izgovorjene za starše nepomembne zbadljivke pa si mladostniki dobro zapomnijo in iz njih pozneje vzklijejo vsa nasprotovanja in kljubovanja, ki starše pogosto zelo presenetijo, saj so pozabili, da so jih sami zasejali. Oče se tako zmrduje nad Kairino zamislijo o terasi na strehi, zbode jo s pripombo, da bo terasa spominjala na pogreb pomembnega državnika. Iz te nepomembne opazke pa se v Kairinem svetu pozneje razvije navdušenje nad komunizmom, čeprav deklica te družbene ureditve niti ne pozna kaj šele, da bi jo razumela. Trije kipi, kipi državnikov, nad katerimi se deklica navduši, ne da bi zanje že kdaj slišala, simbolizirajo njen upor proti očetu, pri čemer je kljubovanje sámo pomembnejše od navduševanja nad političnimi nazori in državnimi voditelji. Oče pomaga Kairi pri zatesnjevanju terase, pri tem pa po nerodnosti spregleda namen luknje, ki jo je za odtok predvidel Jurij. Oče in Rem zamašita odtok, to pa v hiši povzroči poplavo. Oče sprva ne uvidi, da je to zakrivil prav on, in Kairi celo očita, da bi ga morala poslušati, saj ima s strehami več izkušenj kot ona. Zgodba uči, da vsi delamo napake in da je pomembneje, da se iz svojih napak česa naučimo, kot to, da jih sploh ne delamo. Prav zato se otroci morajo učiti iz svojih napak, saj bodo le tako lahko izpopolnili svoj svet in zgradili čvrsto hišo, táko, da bodo z njo tudi zadovoljni. Življenje nas uči tudi, da moramo delati tako v svoje dobro kot v dobro drugih. To pa pomeni, da ne smemo razmišljati sebično. Tudi starši, ki otroku ves čas dajejo, so lahko sebični, pa te svoje sebičnosti sploh ne vidijo. Le kdor daje brez pričakovanj, namreč daje nesebično. Prav zato je tu navedena modrost: »Kar si dobil od naju, dolguješ svojim otrokom, ne nama. Od svojih otrok nimaš pravice ničesar pričakovati, kajti oni ti ničesar ne dolgujejo.« To spoznanje je za odnos med starši in otroki nadvse pomembno, le malo ljudi pa to načelo v resnici razume in po njem tudi živi. Pri tem je težava tudi prikrita sebičnost, dajanje z namenom, česar pa se starši, ki dajejo tako, tega pogosto ne zavedajo. Neredek primer tega je, ko starši zgradijo veliko hišo, v kateri je dovolj prostora, da bi v njej lahko živeli tudi otroci z družinami. Čeprav so se starši žrtvovali in gradili z namenom, da bi bilo njihovim otrokom lažje, gre tu za sebičnost, za prikrito sebičnost, saj so si s svojim žrtvovanjem v resnici želeli v prvi vrsti zagotoviti bližino svojih otrok in s tem tudi varnost na stara leta. Takšni starši od svojih otrok pričakujejo hvaležnost, in ko se ti odselijo, so nad njimi globoko razočarani in prizadeti. Ker se ne morejo sprijazniti s tem dejanjem svojih otrok, krivdo za to najpogosteje zvalijo na njihove partnerje, v katerih vidijo zdaj prikritega sovražnika. Starši, ki si želijo starost preživeti v bližini svojih otrok, bodo to najlažje dosegli, če sami nesebično skrbijo za svoje starše, ko se ti postarajo. Skrb za starše, od katerih pričakujemo dediščino, je prav tako sebična! Po drugi strani pa starši, ki svojim otrokom sebično odrečejo dediščino, tvegajo, da se bodo v svojem naslednjem življenju rodili prav svojim potomcem, v gospodarsko skromnejših razmerah. Prenekateri starši, ki v svojem svetu načrtujejo, kako bodo njihovi otroci na stara leta skrbeli zanje, pa bodo spoznali, kaj pomeni rek: »Ko človek načrtuje, se Življenje posmehuje.« Kaira priredi zabavo in nanjo povabi vse, ki nekaj veljajo. Sta pa tako pretirano poveličevanje ugleda članov družbe kot zmanjševanje njihove vrednosti znak nesprejemanja samega sebe. Želja po ugajanju in druženju s pomembnimi ljudmi izvira iz občutka lastne manjvrednosti. Tudi Kaira verjame, da bo s sprejemom v visoko družbo našla pot do sprejemanja lastnega sveta. A samozavest ne izvira iz popolnosti naših svetov, ampak iz sprejemanja razlik in različnosti svetov. Eros dekletu na zabavi namesto želene alkoholne pijače ponudi navadno limonado. Ker ga ne skrbi, kaj si bo dekle ob tem mislilo, se vse dobro izteče. Kaira spozna, da je veliko bolje razmišljati z lastno glavo, kot slepo početi stvari, ki jih počnejo drugi, pa četudi je cena lahko nesprejem v njihovo družbo. Kaira odkloni ponujeno cigareto. To je znak, da je razumela Erosovo sporočilo. Zaradi Kairinega poskusa, da bi pretihotapila steklenico z alkoholno pijačo iz babičine omare, očetu prekipi. V resnici pa je hčeri že ves čas samo popuščal, ker je upal, da bo s tem zgladil napetost v njunem odnosu. Zdaj se je ustrašil, da so mu vajeti ušle iz rok, zato se je odločil, da bo Kairi pokazal, kje so meje. Želi jo zaščititi pred nevarnostmi. Kaira pa razume njegov odziv drugače, zanjo predstavlja le novo vsiljevanje njegovih vrednot, in se temu odločno upre. Očeta, ki se nadvse trudi biti skrben, a tudi razumevajoč, ob pogledu na napis na pročelju njegove hiše stisne pri srcu. Naredil je najboljše po svojih močeh, pa vendar se je znašel tam, kjer je zmeraj upal, da se ne bo nikoli – njegova hči ga sovraži. Tega ne more sprejeti. Na obisku v bolnišnici se razkrije podrobnost, ki je iz Kairinega sveta doslej nismo mogli razbrati, in pokaže očetovo resnično modrost in veličino, in sicer ko Zara omeni, da jo v šoli zbadajo, ker da je njen oče zelo bogat. To je res in sošolci ji to seveda zavidajo, kajti iz svojih domov prinašajo delčke svetov svojih staršev, ki se ne sprejemajo in ki Zarinemu očetu zavidajo. Oče je namreč izjemno uspešen in s tem tudi premožen poslovnež, svoji hčeri pa vzgaja tako, da njihovemu premoženjskemu stanju ne pripisuje posebnega pomena. Svetova, ki sta si ju tako ustvarili Kaira in Zara, sta zaradi tega povsem neobremenjena z vrednotenjem materialnega. Samo tako jima je lahko zagotovil, da ne bosta nikoli živeli v senci njegovega uspeha. To kaže tudi na očetovo sprejemanje lastnega sveta in prav to je tudi pogoj, da sta z ženo lahko odkrila pravo ljubezen in dala svojima otrokoma skoraj popolno vzgojo. Eros v bolniški sobi sedi na nočni omarici ob vzglavju Kairinega očeta, v resnici pa je tam samo knjiga, v kateri Eros živi. Da se v svetovih ljudi Eros znajde s knjigo, ki jo berejo, bomo v nadaljevanju še nekajkrat opazili. Eros očetu razkrije, kako otroku dati to, kar potrebuje za srečo v življenju. Dobra vzgoja se skriva v uravnoteženem razmerju pričakovanj, pohval in kaznovanja. S tem pa je prikazana tudi težava celotne družbe, saj je naša prihodnost odvisna od vzgoje, ki jo namenjamo otrokom. V pogovoru med Erosom in očetom se skriva zelo natančen pomemben zapis, ki razkriva, kako priti do družbe, ki ji bo vladala ljubezen. Starši, ki se ne sprejemajo, otrokom pogosto dajejo več, kot je zanje dobro, od njih pa pričakujejo manj, kot je potrebno. Tako pa vzgajajo le nesamostojne naslednike, ki v življenju ne bodo znali poskrbeti ne zase ne za druge in bodo tudi zato nesrečni, saj bodo vedno hrepeneli po nedosegljivem in ne bodo z ničimer resnično zadovoljni. Družba takšnih ljudi pa je prvi korak k propadu civilizacije. General s pritlično hišo je Napoleon Bonaparte. Tisti, ki je imel ob svoji verandi posajen le en oreh, je Adolf Hitler, saj je znano, da je imel le en testis. Ko se oče vrne domov, ga Eros preseneti z novo barvo njegove hiše. Ta nova barva mu je sicer všeč, ob tej spremembi pa vendarle občuti nelagodje. Eros mu je s tem predal sporočilo o nesprejemljivosti vsiljevanja svojih pogledov tujim svetovom, tudi če je mišljeno povsem dobronamerno. Konjska figa, v katero stopi Kairin oče, je Liktorjeva, to pa je znak, da je Ares Erosu ponovno na sledi.

Filitov svet predstavlja človekov izvorni svet, ki se je v skladu z naravo in družbo milijone let izpopolnjeval. Kot tak je temelj za razumevanje vseh sodobnih svetov in tudi knjige [psi]. Filitov svet je ustvarjen po meri človeka, medtem ko so sodobnejši svetovi odraz razmeroma kratkoročnih sprememb v človeški družbi, starih največ nekaj tisoč let. To zadnje obdobje pa je v primerjavi z dolgo zgodovino oblikovanja narave človeka zelo kratko. Kdor je ob branju te zgodbe in ob spoznanjih, ki so se mu pri tem odkrivala, posebej užival, je morda začutil, da predstavlja pravično družbo, v kateri vlada popolno spoštovanje enakovrednosti treh razumov, kakršno je vladalo v družbi, preden je človeštvo izgubilo ljubezen. Filitov svet predstavlja našo pravo naravo, svet, za kakršnega smo v resnici ustvarjeni in v kakršnem bi živeli srečno, če ne bi z razvojem sodobne družbe prišlo pri razumih do boja za prevlado. Eno pomembnejših področij, ki se jih dotika to poglavje, je razumevanje spolnosti, zato je to predstavljeno posebej, na koncu te razlage. Morda se bralcu na prvi pogled zazdi, da je dogajanje te zgodbe postavljeno v kameno dobo, ki predstavlja nekak mejnik med dolgim obdobjem počasnega razvoja človeka in sodobnim časom, ki ga zaznamujejo nagle družbene spremembe. Toda tudi Filito živi, tako kot vsi drugi liki v tej knjigi, v sodobnem času. Za bralca, vajenega pogleda iz lastnega sveta, ki predstavlja zanj tudi edino resnico, so prispodobe v tem svetu pogosto zavajajoče. Da bi ga vendarle opomnili, da gre zgolj za razlike v tolmačenju in dojemanju naših miselnih svetov, se v zgodbi tu in tam pojavijo anahronizmi – stvari, značilne za naš, sodobni čas. Prizorišče tega sveta je kraj, kjer sem se po naključju znašel v času nastajanja knjige. Filitosa na francoski Korziki je arheološko najdišče iz zgodnjega neolitika in po njem sta glavni junak in njegova izbranka dobila ime. Kdor si bo ogledal Filitoso in predmete, shranjene v muzeju v neposredni bližini najdišča, bo tam našel vse podrobnosti, opisane v Filitovem svetu, razen modre glazure, ki je bila dodana v knjigi. Filitov svet pa ima v knjigi tudi prav posebno nalogo. Prikazuje nam človekovo izvorno, čisto in nepokvarjeno naravo, zato služi kot izhodišče za vse druge svetove, saj lahko s pomočjo primerjave tega in drugih svetov odkrivamo odklone v družbi, odklone, ki so posledica boja razumov za prevlado. Ker gre za tisočletne procese, je v našem razumevanju družbe danes marsikaj zamegljeno – tako ne znamo več določiti, kaj je naša narava in kaj smo skozi slepo sledenje vladajočim razumom v svoji naravi spremenili ali celo povsem izgubili. Tisočletna bitka razumov za prevlado v družbi je bila in je še vedno neusmiljena. Prav vsak razum, ki se mu je v določenem obdobju uspelo povzpeti na oblast, je brezkompromisno ustvarjal mehanizme, ki naj bi mu za vedno zagotovili premoč nad drugima dvema. Posledica teh mehanizmov so zaslepljenost, skrivljeno gledanje na svet, popačene predstave, spreminjanje vrednot in ne nazadnje kulise, ki jih gradi, kdor ne more sprejeti svojega sveta. Šele razumevanje teh mehanizmov nam daje vpogled v resnične težave naše družbe in s tem možnost za vrnitev pravične družbe, take, ki omogoča enakopravnost razumov, sprejemanje svetov in vrnitev izgubljene ljubezni. Zanka, v katero se na začetku zgodbe ujame Filito, predstavlja past, v katero se je ujela sodobna družba. Filito visi z glavo navzdol, ujet in nemočen, prav tako kot je na glavo postavljen sodobni svet, v katerem se znajde človek s svojo prvobitno naravo. Mladenič je majhne rasti – to ponazarja, da izvira njegov svet iz časa, ko so bili ljudje precej manjši, kot je sodobni človek. Njegovo telo je mišičasto in skladno grajeno, ustvarjeno za fizično aktivnost, kar kaže na zdravo življenje nekoč lovca, danes športnika. Je pa tudi v nadaljevanju jasno, da predstavlja temeljni vir zdravja vsakega sveta prav fizična aktivnost. Lov in šport sta področji Emocia, ker pa tej družbi enakovredno vladata tudi Instinkt in Racio, se v zgodbi pojavi tudi modra glazura. Ta glazura ima za družbo vsaj tolikšen pomen kot lov. Po zaslugi Racijevega načina razmišljanja je modra glazura taboru prinesla prednost, saj je omogočila nov, drugačen vir zaslužka, s tem pa tudi lagodnejše življenje. V Filitovem stvarnem svetu ta Racijev del simbolizira poklicno ukvarjanje s športom. Instinkt zastopa v Filitovem svetu skupina žensk, ki skrbijo za domove in naraščaj. Filito se na začetku ne zaveda edinstvenosti svojega sveta, zato se sprva prestraši podobe v Erosovem zrcalu. Toda resnica zanj ni nesprejemljiva, prav nasprotno, kmalu si postane všeč. To se zgodi, ko si ustvari zaupanje v Erosa. Eros in Filito na poti v tabor nekaj časa od daleč opazujeta možače. Skupina žensk se ukvarja z lovom, ki je v mladeničevem svetu sicer moška naloga. Mladenič Erosu pojasni, da se lovci in možače ne marajo, vseeno pa ženski lovski skupini izkaže spoštovanje. (Možače so v Filitovem svetu prispodoba za žensko nogometno moštvo iz njegovega stvarnega življenja.) Filito razkrije Erosu nezanemarljivo podrobnost, povezano z vlogo Emocia v razvoju družbe. Emocijeva vloga je bila sprva zelo velika, in to zato, ker so se ljudje le s težavo prebijali skozi življenje. Tehnološki napredek, povezan z razvojem Racia, pa je pomenil možnost uporabe orodij in njihovo izpopolnjevanje, in to je prineslo človeški družbi večjo učinkovitost v boju za obstanek. Potreba po razvoju Racia je nastala iz razmeroma slabe prilagojenosti okolju, ki se je začelo spreminjati hitreje, kot je lahko sledilo prilagajanje telesa s pomočjo genskih izboljšav, ki predstavljajo počasno, dolgoročno obliko sprememb na telesu. Prav ta tretji koncept razuma, ki se je izvorno razvil zaradi potrebe po povezovanju posameznih bitij v skupine, pa se je izkazal za najučinkovitejšo obliko prilagajanja hitrim spremembam. Racio je namreč razum, ki s pomočjo logičnega razmišljanja omogoča prilagajanje okolja telesu in ne obratno. Ta oblika prilagajanja okolja sebi se je najbolj razvila prav pri človeku, in ta je tako počasi zavladal drugim živim bitjem, pa čeprav so bila ta v začetku telesno veliko bolje prilagojena okolju – pri njih namreč za preživetje prav zato ni bilo take nuje po razvoju naprednejšega Racia. V Filitovem svetu so razvoj Racia in ugodnejše podnebne razmere znatno olajšali delo moškemu delu družbe, zadolženemu za lov, Emocio pa je to s pridom izkoriščal in bolj kot za skupne potrebe skrbel za lastni užitek in zabavo. To je razvidno iz naštetih aktivnosti, ki jih moški počnejo med lovom. Da bi bralec lahko razumel človekovo izvorno naravo, mora natančno razumeti sestavo in delovanje Filitove družbe, ki jo predstavlja življenje v taboru. Prek tega razumevanja je namreč mogoče razumeti tudi sodobne osebne in družbene odnose, saj so ti rezultat odstopanj od tega prvobitnega ustroja, za katerega smo ustvarjeni in ki predstavlja našo osnovno naravo in življenjsko ravnovesje. Družba v taboru je socialno organizirana – ljudje so v medčloveških odnosih obzirni in čutiti je, da sprejemajo tako sebe kot druge. Prav samosprejemanje večine prebivalcev je zaslužno za to, da v taboru ni pohlepa, zavisti in pretirane tekmovalnosti. Hrana je vedno razdeljena tako, da je je za vse dovolj, tisti, ki imajo pri lovu posebne zasluge, pa so deležni še priboljška. Ljudje so v svojem razmišljanju, izkazovanju čustev in v svojih hotenjih povsem svobodni. Ne moti jih drugačnost drugih, zato drugih tudi ne skušajo spremeniti – jih uskladiti s svojim načinom razmišljanja. Da bi bralec lahko spoznal, kaj pomeni za sodobno družbo nesprejemanje, je v Filitovem svetu prikazanih tudi nekaj takih posameznikov, ki se ne sprejemajo. Ti ponazarjajo vse težave, ki pestijo naš, sodobni svet, kljub temu pa v zgodbi zaradi vsesplošnega sprejemanja v izvorni družbi ti posamezniki nimajo posebnega vpliva na življenje v taboru. Družbo sestavljajo skupine, oblikovane po nalogah. Večina moških je lovcev. Skupna značilnost te moške skupine je, da jim kot najpomembnejši razum vlada Emocio. Večino žensk tvorijo nabiralke in te se v glavnem zadržujejo v taboru in skrbijo za dom in naraščaj. Najpomembnejši razum te skupine je Instinkt. Glede na to, da je razporeditev vodilnih razumov pri moških in ženskah tudi v sodobnem času enaka takratni, lahko sklepamo, da ima pomemben vpliv pri tem dednost. Manjši del moških se ne udeležuje lova. Pri teh Emocio ni njihov najpomembnejši razum. Po drugi strani pa se manjša skupina žensk ukvarja z lovom in tudi njim, tako kot pri večini moških, vlada Emocio. Ker za spola ne velja enaka razporejenost vodilnih razumov, lahko gledamo na Emocijev način razmišljanja tudi kot na značilno moški način in Instinktov način kot značilno ženski način razmišljanja. Toda taka delitev na značilno moško in značilno žensko razmišljanje je zgolj okvirna, saj obstaja tudi manjša skupina tako moških kot tudi žensk z vodilnim razumom, ki je sicer značilen za nasprotni spol. Spol sam po sebi torej še ne določa našega načina razmišljanja. Drži pa, da moškim z večjo verjetnostjo vlada Emocio, ženskam pa Instinkt. Delno lahko po tem ključu upravičimo tudi trditev, da se moški in ženske razlikujemo po načinu razmišljanja. A pri tem je treba upoštevati, da je tako le v večini primerov, ne pa obvezno pri vsakem posamezniku. Racio kot vodilni razum pa je med spoloma enakomerno razporejen, zato je njegov način razmišljanja enako pravičen za oba spola. Večina moških zaradi lova zapušča tabor, pri tem pa se ravnajo po mesecu. Mesečina jim omogoča premikanje tudi ponoči, to pa znatno poveča učinkovitost lova in obseg njihovih lovišč. Za dne se tako lahko povsem posvečajo pripravam na lov in samemu lovu. Narava pa je ob tem poskrbela za to, da manjša skupina tistih, ki se lova ne udeležujejo, v času lova, ko večine moških ni doma, ne bi imela nikakršne prednosti pri oplojevanju žensk v taboru. Teh moških ženske skoraj ne zanimajo, in to zato, da ne bi imeli več potomcev kot lovci, ki polovico časa prebijejo na lovu in ne v taboru. Kako pride do tega uravnavanja, bo pojasnjeno pozneje. Po Filitovem opisu možač vidimo, da je Emocio povezan z delovanjem moških spolnih hormonov. Pomembna podrobnost v zvezi z možačami pa je tudi, da uživa ta skupina žensk v taboru enako spoštovanje kot kdor koli drug. Medtem ko ima beseda možača v sodobnosti slabšalen prizvok, označuje v Filitovem svetu zgolj skupino žensk, ki jim vlada isti razum kot večini moških. Pozoren bralec pa bo na tem mestu opazil podrobnost, značilno za sodobno družbo – možače so nezadovoljne s svojim položajem v taboru. Prepričane so, da je moškim lažje kot ženskam. To pa je v družbi, ki postaja zaradi tehnološkega napredka vse manj odvisna od uspeha lova, tudi res. Borke za žensko enakopravnost se borijo samo za odpravo razlik, ki so ostanek Emocijeve premoči v družbi. Zanimivo pa je, da pri teh ženskah ponavadi prevladuje prav ta, značilno moški razum. Do gibanja za pravice žensk prihaja torej predvsem zaradi Emocia, ki v ženskem telesu nikakor ne more enakovredno uspevati v svetu krivičnih moških Emociev, še zlasti ne, če ti sami sebe ne sprejemajo. Posledica tega pa je, da se tudi ženske z Emocijevim značajem ne sprejemajo. REI tako kaže, kako krivična je družba do nekaterih članov, hkrati pa pojasnjuje, zakaj do tega prihaja. [psi] je za različnost, a hkrati za enakovrednost vseh živih bitij. Pomanjkanje potrebe po lovu moški vse bolj nadomeščajo z drugimi oblikami zaposlitve, med katerimi prednjačijo zabava in različne oblike športa, ki so se razvile iz urjenja za lov ali pa iz obrambno-borilnih veščin. Odnosi med ljudmi v izvorni družbi temeljijo na usklajevanju interesov, potreb in želja. Kadar pride pri tem do navzkrižja, pa zaupajo ljudje presojo o pravici voditelju, ki je v tej zgodbi opisan kot kralj. Njegova osnovna naloga je pravično razsojati med interesi in vrednotami vseh treh razumov in skrbeti za vzdrževanje ravnovesja med vrednotami vseh razumov. Dokler to ravnovesje obstaja, lahko v taboru vlada vsesplošno sprejemanje, to pa je tudi ključ do prave ljubezni. Kralj Aragen je razumen vodja tabora, ki mu je zaupana tudi naloga deliti pravico. V taboru uživa zaupanje in spoštovanje. Čeprav je v zgodbi imenovan kralj, ta vloga nima enakega pomena kot v sodobnosti. Aragen je prvi med enakimi – živi med prebivalci tabora in se druži z vsemi, zanj ne veljajo drugačna pravila kot za druge in nima posebnega premoženja. Njegovo vlogo je treba jemati bolj kot vlogo nekakšnega roditelja, modreca in sodnika, in ne kot kralja v sodobnem pomenu besede. Aragenova moč temelji izključno na soglasju vseh prebivalcev tabora in mu je nikoli ni treba braniti z ustrahovanjem in prisilo. Eros v zgodbi ne dojame, na koga je naletel v tej podobi kralja. Aragen pa ni nihče drug kot Eros sam, le da gre tu za Filitovo predstavo o Erosu. Iz tega vidimo, kako različni so naši svetovi, in tudi to, da v tujem svetu ne prepoznamo niti samega sebe. Filitova podoba Erosa se zdi pomaknjena v oddaljeno preteklost, kljub temu pa je mogoče razbrati, da ne izvira niti iz časa nastanka te knjige, ampak precej po tem, kar ni naključje. V mladeničevem svetu verjamejo, da je izbira življenjskega partnerja stvar Naključja. Tako namreč tu imenujejo Življenje, ki upravlja naključja. Kadar o tem govori mladenič, je Naključje zato zapisano z veliko začetnico, ko pa o naključju govori Eros, je zapisano z malo začetnico. Ko Eros dojame pomen Naključja, je tudi pri njem to označeno z veliko začetnico. Filito pojasni Erosu, da si ljudje pogosto domišljamo, da je sreča, ki nas tako privlači, nam tudi namenjena. Toda Življenje nam jo nameni šele, ko smo skozi šolo življenja nanjo pripravljeni. Tako je tudi z izbiro pravega partnerja. Gostu Erosu na čast priredijo v taboru razkošno večerjo in udeležijo se je vsi razen vrača Partena. Ta predstavlja v mladeničevem svetu človeka, ki se ne sprejema in ima slabe namene. Partenu vladata Instinkt in Racio, zaradi nesprejemanja samega sebe pa ga razjedata zavist in pohlep. In ker sodi prišleka po svojem svetu, mu tudi ne zaupa in je prepričan, da prihaja s slabimi nameni. Vajenemu manipuliranja s prebivalci tabora mu Eros ni všeč tudi zato, ker prihaja iz tujega sveta in od tam prinaša zrcalo – nenavadno ploščo, ki prevzame vse prebivalce. Za Partena pa je ta plošča samo orodje za manipulacijo, nič drugega, kot je zanj lunin kamen. Večerje se ne udeleži iz protesta. In čeprav ima Parten kup nezaželenih lastnosti, med katerimi še posebej izstopa želja po občevanju s spolno nedozorelimi otroki, ga prebivalci tabora spoštujejo in sprejemajo, takšnega, kot je. Vrač zaradi teh lastnosti ni izobčen iz družbe, nihče se mu ne posmehuje, nihče ga ne obrekuje ali je do njega kako drugače nespoštljiv. Prav to pa mu po drugi strani, kljub njegovemu samonesprejemanju, omogoča, da ne udejani svojega nesprejemljivega poželenja. In prav to predstavlja za vse druge tisto mejo, ki je ne sme prestopiti – če bi jo, bi ga nemudoma izobčili. Pri drugih prebivalcih tabora pa je za razliko od Partena mogoče prepoznati globoko sprejemanje, to pomeni, da so drug do drugega zelo strpni, obzirni in da v odnosih vedno z lahkoto najdejo srednjo pot. Filitov svet sicer pozna tudi zavist, pohlep in povečano tekmovalnost, vendar so te lastnosti pri teh ljudeh povsem neizrazite. Za družbo, ki se sprejema, je značilno zelo malo medsebojnih napetosti in nerazčiščenih odnosov. Ljudje se tudi ne ubadajo toliko s tujimi težavami, ne motijo jih stvari, ki jih počnejo drugi, nikogar ne obsojajo zaradi drugačnega razmišljanja, nikogar ne sodijo zaradi njegove drugačnosti. Medsebojno spoštovanje svetov pomeni, da iščemo tako pot, da je lahko vsakdo to, kar je. To pomeni, da se mi sami drugim po svojih močeh prilagajamo, da ne iščemo le svojih pravic in ne razmišljamo zgolj o tem, kje, kdaj in za koliko nas je kdo prikrajšal. V tem duhu se Filitovo pleme tudi prilagodi vračevemu svetu – otroci se na primer zato ne igrajo v bližini svetišča, in tako ne izzivajo njegovega poželenja. Vse to omogoča ravnovesje v življenju v taboru, in to kljub nasprotujočim si vrednotam in razlikam v načinu razmišljanja treh razumov. V ritualu, ki ga v taboru uprizorijo za gosta, se skriva posebna simbolika. S tem je namignjeno, da prinašajo tudi rituali, ki jih iz roda v rod prenašajo preproste družbe, pomembna sporočila, ki se ohranjajo prav na tak način. Kdor se je poglobil v teorijo REI in jo razume, bo v mnogih od teh ritualov prepoznal globlji smisel, saj prav ti nenavadni starodavni rituali neredko omogočajo prepoznavanje znanja iz časa, preden se je, s prihodom sodobne civilizacije, izgubilo. V odnosu med kraljem Aragenom in kraljico Sarkene je mogoče prepoznati pravo ljubezen. Kralj Aragen postavi zrcalo medse in kraljico, in to tako, da si lahko hkrati ogledujeta drug drugega. Njuna svetova sta združena v eno, zato je v zrcalu odsev njunega skupnega sveta. Kralj in kraljica veljata v taboru za vzor popolnosti. Tabor prikazuje svet izvorne družbe, kljub temu pa so v tej družbi mnogo podrobneje seznanjeni z delovanjem Življenja in z zakonitostmi narave kot mi danes. Njihovo znanje v smislu sodobne znanosti ni globoko, njihovo razumevanje Življenja, izraženo v obliki prispodob, pa je veliko pronicljivejše kot naše današnje. Povsem natančno razumejo mehanizem, prek katerega Življenje usmerja vsakega posameznika in družbo – mehanizem naključij, ki to niso. To razumevanje je bilo družbi dano v davni preteklosti, in to vselej v trenutku, ko se je družba znašla v precepu, v boju za obstanek. Znanje je bilo razkrito posameznikom, ki so ga lahko dojeli in znali pretvoriti v zgodbe, prispodobe in navade, razumljive tudi drugim ljudem. V družbi, ki ni neposredno ogrožena, pa postaja to razumevanje časoma vse bolj oddaljeno in neoprijemljivo. Življenje namreč ve, da se ljudje in družba ne morejo razvijati pod njegovim vodstvom, temveč se razvijajo s pomočjo učenja, spoznavanja, in prilagajanja okolju. In zato tudi prepušča vse naše odločitve – tako dobre kot slabe – naši svobodni volji. Ta mehanizem spominja na vzgojo otrok pri modrih starših, ki otroku pustijo, da se uči na svojih napakah, da odkriva in spoznava vse plati življenja, in se vmešajo le, ko se spravi v življenjsko nevarne okoliščine, in to tako, da ga z najmanjšim možnim posegom preusmerijo od nevarnosti. Otroci, katerih starši zanje razmišljajo, odločajo namesto njih in načrtujejo njihovo pot, pa niso nikoli povsem pripravljeni na življenje, ne najdejo sreče in najpogosteje tudi niso zmožni samostojnega življenja. Kdor ne razume in ne spoštuje narave Življenja, pa skuša po svoji predstavi krojiti življenja drugih, seveda tako, da bi bil on pri tem na boljšem kot drugi. Najprikladneje je pri tem uporabiti mehanizme Življenja in jih tolmačiti po svoji predstavi, v korist lastnih ciljev. S tem namenom je vrač prepričal prebivalce tabora o nadnaravni moči luninega kamna, in to mu je sčasoma prineslo tudi prednosti in osebne koristi. Poudariti je treba, da Življenje posega tudi v to in da tovrstna verovanja prepušča svobodni volji vsakega posameznika, saj se mora vsakdo sam dokopati do spoznanja o resnici. Seveda pa se tisti, ki se na račun tega okoriščajo, ne morejo izogniti šoli življenja. Breme svojih dejanj spoznajo že v tem življenju, in če to ne zadostuje, se v naslednjem življenju znajdejo v vlogi, v kateri utrpijo vse posledice tega, kar so s svojim početjem nekoč lahkomiselno prizadejali drugim. Nezavedajoč se, da smo po smrti telesa vsi skupaj samo eno, se v šoli življenja v novem življenju znajdejo prav v nasprotni vlogi. Parten ponazarja v tej zgodbi nastanek različnih verovanj, iz česar se pozneje lahko razvijejo tudi celotne religije. Vendar tega ne gre enačiti z načinom razmišljanja vrača, saj se ta, za razliko od poznejših razširjevalcev različnih verovanj, prav dobro zaveda svoje manipulacije. To je razvidno iz več podrobnosti, med katerimi prednjačijo strah pred tujcem, želja po njegovem uničenju in izgonu iz tabora pa tudi strah pred razkritjem resnice o luninem kamnu. In čeprav bi bil Parten pripravljen Erosu takoj zasaditi nož v hrbet, ta ne razkrije njegove laži. Eros se je doslej namreč že naučil, da ne sme posegati v šolo življenja. Za razliko od vrača namreč dobro razume Življenje in ve, kdaj je treba stvari prepustiti naključjem. Vrač pa se ne zaveda, da Erosov izgon iz tabora ne bi prav nič spremenil in da bi bil, če bi bil za to zaslužen on, v šoli življenja za svojo krivico deležen dobrega poduka. Pri tem pa mu ne bi prav nič koristilo niti to, če bi to naredil v dobri veri, da bo s tem zaščitil druge pred nesrečo, kajti če bi resnično verjel v moč luninega kamna, bi moral tudi to prepustiti moči tega kamna in naključju. Da je lunin kamen v resnici meteorit, razkrije legenda o njegovem odkritju, ki jo Erosu pove Aragen. Filitosa leži na otoku, njeni prvotni prebivalci pa so do nje prišli peš. To se je zgodilo v času zadnje ledene dobe, ko je morje zamrznilo, oni pa so se zaradi pomanjkanja hrane pomikali vedno bolj proti jugu. Ker je bila pot v neznano dolga in izčrpavajoča in je bilo vse manj hrane, so bili obupani. Meteorit, ki so ga našli v ledu, pa je bil prva stvar po dolgem času, ki so jo zagledali na zamrznjenem morju. Vrnil jim je upanje in vlil moči, da so lahko nadaljevali pot, ki jih je naposled pripeljala do otoka, na katerem je kipelo življenje, saj so se nanj pred zmrzaljo na celini zatekle tudi številne živali. Zgodba o Aragenu in Asari je druga plat zgodbe o Erosu in Lani, toda v tem svetu je nekoliko drugačna, tako kot je v drugem svetu vsaka resnica vedno nekoliko drugačna. Legenda o odkritju lončevine, ki jo iz roda v rod prenašajo prebivalci tabora, se ne pojavlja v nobenem doslej znanem ustnem izročilu ali zapisu. Njen nauk pa je, da Življenje z naključji pomaga tistim, ki se jim godi krivica. In tako se lahko zgodi, da pride celo do najpomembnejših odkritij kdor koli, celo kdo tak, ki se mu vsi posmehujejo zaradi njegove kratke pameti. Spor med Sardom in Filitom se rešuje javno. S tem ni zagotovljena samo večja jasnost glede spora in razsodbe, ampak tudi poduk drugim. Le tako se lahko vsi iz primera učijo, kaj je prav in kaj ne in kako bi morali ravnati, če bi se sami znašli v podobnih okoliščinah. O sporu presoja kralj Aragen, ki uživa zaupanje večine. Obe strani vsaka sama predstavita svoje videnje resnice in se tudi sami zagovarjata. Tako je mogoče rešiti prav vsak, še tako zapleten spor brez zastopnikov in svetovalcev. Iz obeh pripovedi Aragen izlušči resnico in jo predstavi zbranim. Z razsodbo pokaže, da sta za spor krivi obe strani in da je na krivico, ki jo je utrpel Filito, treba gledati širše, saj tudi ta ni naredil vsega, kar bi lahko, da bi jo preprečil. Izrečene kazni so poučne ali družbeno koristne, najhujša kazen pa je izgon iz tabora. Ta se izreče takrat, kadar dejanja posameznika tako zelo ogrožajo ali motijo druge, da življenje tega posameznika v taboru ni več sprejemljivo. Ta kazen je zelo huda – izobčenec je namreč v takratnih razmerah sam zelo težko preživel, v drugih taborih pa tujcev niso sprejemali oziroma so jih sprejeli samo, če so imeli za to poseben razlog, ti tujci pa so se morali v novem okolju še posebej prilagoditi in v mnogih pogledih tudi podrediti. Družba, ki razume Življenje in pomen šole življenja, se zaveda, da pravica nikomur ne uide, ne glede na izrečeno kazen. Ker je vsaka kazen izrečena zaradi nepravilnosti v posameznikovem razmišljanju in njegovih dejanjih do nekoga drugega, ima ta drugi vso pravico to kazen potrditi ali pa ovreči. Odpuščanje je dejanje plemenitosti in razumevanja Življenja, zmožni pa so ga le ljudje, ki se sprejemajo. To je razvidno tudi v razsodbi spora med Sardom in Filitom – medtem ko nesprejemajoči se Sard za Filita zahteva kazen, Filito Sardu odpusti, s tem pa mu kazen prihrani. V taboru priredijo sprejem mladeničev med lovce. Preizkuse, ki jih morajo prestati, zmore Emocio. Med nalogami je tudi hoja po žerjavici, ki pomeni za posameznika zmago Emocia nad Instinktom. Za tiste, ki jim vlada Instinkt, je to zelo težka preizkušnja, za tiste z vodilnim Emociem pa precej lažja. Tako se v skupini lovcev znajdejo samo tisti, ki jim vlada Emocio. Pozoren bralec bo tu ponovno opozorjen, da je Filitov svet le prvinsko gledanje sodobnega sveta. Na tem mestu se namreč v zgodbi pojavi pisana beseda, kar pa se ne sklada z življenjem v izvorni družbi. Vrač Parten ne vidi resnice in ne spoštuje Življenja, ima pa veliko znanja in to mu omogoča, da zavaja druge, lahkoverne prebivalce. Prepričan je, da je tudi Eros zgolj spreten lažnivec. Kralj Aragen opazi Partenovo odklonilnost do Erosa. Čeprav je kralju jasno, koliko resnice je v luninem kamnu, na katerega se Parten ves čas sklicuje, mu predlaga, naj zdaj preizkusi moč naključja, ki mu ga kamen domnevno posreduje. Tudi Erosovo znanje presega znanje prebivalcev tabora, a Eros ga ne uporablja tako, da bi z njim koga zavajal. Parten se odloči, da bo s svojo zvitostjo druge preslepil, zato v domnevni odgovor luninega kamna na vprašanje, kako se bo znebil odvečne teže, vplete ritual, ki mu bo prinašal osebne koristi. Če bi mu ljudi ponovno uspelo preslepiti, naj bi vsi, ki bi želeli prejeti modrost luninega kamna, odtlej temu kamnu po stopnišču svetišča na kolenih izkazovali spoštovanje. Aragen vrača zaradi tega ves čas zbada, a njegov namen pri tem je samo spodbuditi ga, da bi nekaj ukrenil glede svojega ješčega, nezdravega telesa. Njegovega odnosa do vrača pa ne kalijo niti vračevi nečastni nameni, saj ve, da mora vsak človek sam priti do svoje resnice o Življenju. Skupina lovcev se odpravi na lov. V tem delu zgodbe lahko bralec, ki še vedno ne razume pomena prispodob, povezanih s svetovi, končno zasluti, kako je treba dojemati to knjigo. Tudi Filito živi v sodobnem času in se v svojem življenju sooča s sodobno civilizacijo, s stvarmi in težavami kot vsak današnji bralec. Toda čeprav gledamo vsi iste stvari, jih vidi v svojem svetu vsak povsem po svoje. Vsak od nas pripiše vsemu povsem drugačen pomen kot drugi, do istih stvari imamo različen odnos, povezave med njimi pa vidimo vsak po svoje. Tudi za Filitov svet so značilne vse pridobitve sodobne civilizacije, vendar so zanj tako nepomembne, da jih bralec komaj opazi. Zanj se vse vrti okoli lova, prispodobe za nogomet, s katerim se v resnici ukvarja in tudi preživlja. Enajst lovcev, ki jih izbere, predstavlja enajst igralcev v nogometni igri, divja svinja pa je prispodoba za žogo. Tako lahko postane nekaj, kar je v nekem svetu povsem nepomembna, postranska stvar, v nekem drugem svetu, tu je to Filitov svet, osrednja točka dogajanja in način za preživetje. Morda se bo bralcu to zdelo čudno in težko predstavljivo, toda saj bi bil tudi nad bralčevim miselnim svetom začuden vsakdo, ki bi vstopil vanj. Vse, kar vidite, dojemate in občutite v svojem svetu, bi lahko bilo za nekoga drugega drugačno in povsem neznano. Tako so lahko stvari, ki so za nekoga navadne in vsakdanje, za nekoga drugega povsem tuje in celo nesprejemljive. Dokaz, da je res tako, je bil spoznan že v tretjem svetu – v Heraklejevi trdnjavi, katere notranjosti in pomena ne bosta med tisočimi niti dva opisala enako, saj vidi v njej vsakdo vedno delček svojega sveta in torej vedno opisuje svoj svet. Dojemanje neslutene različnosti naših svetov je pomembno za sprejemanje, tako sebe kot drugih. Le tisti, ki dojame, da prav vsakdo pripisuje v svojem svetu prav vsemu poseben, svoj, od drugih razlikujoči se pomen, se lahko v lastnem svetu osvobodi. To spoznanje lahko pomeni začetek spoznavanja razlik med svetovi in konec podrejanja lastnega sveta drugim pa tudi konec neustavljive potrebe po spreminjanju drugih po vzoru lastnega sveta. Tako lahko bralec na tem mestu dojame, da [psi] ni domišljijska pravljica, temveč gola resnica Življenja, v svojem bistvu tako natančna in popolna, da bi se resnici le stežka bolj približali. Eros sprejme izziv – rešiti skrivnost Partenove nezdrave debelosti, v rešitvi te uganke pa se skriva tudi eden od sedmih dokazov Življenja – odgovor na doslej nerešeno antropološko vprašanje. Poleg tega pa se v tem delu knjige v prispodobi razkrije tudi, zakaj je Življenje izbralo prav Erosa in njemu razkrilo dokaze o svojem obstoju. Razlog je čistost njegovega razmišljanja, prikazana v gradnji jezu, ki se je loti, medtem ko premišljuje, kako bi lahko rešil zastavljeno uganko. Medtem ko vrač povsem načrtno hujša, s prevaro ustvari obred, ki bi mu prinesel osebne koristi. Če bi mu Življenje v roke res položilo le delček resnice, bi Parten to brez pomisleka zlorabil za prevzem oblasti v taboru in tako bi si za vselej zagotovil položaj, moč in vpliv. Začel bi krojiti usodo ljudi in prav kmalu bi dobil občutek, da je on sam odposlanec Naključja na zemlji. Tudi Eros ima sposobnost razmišljanja in bi lahko ustvarjal obrede za dosego lastnih ciljev. Toda potok, ki ga zajezi, ne postane reka Ganges, ki človeka opere vseh grehov, temveč čisto nič drugega kot to, kar je – zajezen potok, ki daje koristi in radost ljudem, ki se v njem okopajo. Eros je postavil jez samo zato, da se je ob svojem razmišljanju zamotil. Prav v tej preprostosti pa tiči velika modrost Življenja. Eros se loti raziskovanja povezave med prehranjevalnimi navadami ljudi in debelostjo. Analiziranje – prelaganje ploščic – pa eno za drugo spodbije napačne predstave o debelosti, ki so pri ljudeh trdno zasidrane kot resnice. Ena takih najpogostejših zmot je prepričanje, da lahko uravnavamo telesno težo s količino zaužite hrane. Nič manj pogosta zmota je, da lahko presežno energijo, ki smo jo zaužili s prevelikimi količinami hrane, izničimo z zadostno fizično aktivnostjo. Tudi uživanje različnih vrst hrane in celo dednost se izkažeta za nezadosten razlog za pretirano telesno težo. Šele visok jesenski vodotok, s prelivanjem vode čez jez, napelje Erosa na dotlej neznano povezavo med ledenimi dobami in večnimi poletji in kopičenjem tolšče pri ljudeh. Peti dokaz Življenja torej ni učinkovitost ločevalnega prehranjevanja, ki je človeštvu že nekaj časa znana, ampak antropološka razlaga, kako se je naše telo prilagodilo na posebne razmere v naravi. Čeprav gre za preprosto temeljno razlago, pa nam omogoča veliko globlji in natančnejši vpogled v naše prehranjevalne navade in težave, povezane s tem. Šele razumevanje te antropološke povezave omogoča utemeljitev novega pogleda na zdravo prehrano. Upoštevanje letnega časa in pravil o primernosti in neprimernosti vzporednega zaužitja določene vrste hrane, ki jo je mogoče vso preprosto razdeliti v tri skupine, ter pitje vode lahko odpravi številne zmotne predstave o zdravem, za naše telo naravnem načinu prehranjevanja. Več o tem je mogoče prebrati pri sedmih dokazih Življenja. Vrač si ne želi, da bi Erosu uspelo, da bi mu pomagal, ne zaveda pa se, da ima sam zmotno predstavo o vzroku za svojo debelost. Da bi spodkopal Erosovo verodostojnost, se zato prenažira s hrano, ki mu jo ta dnevno prinaša. Parten ne ve za odkritje, do katerega se je dokopal Eros, in ne vidi, v čem je ključ, da je nenadoma začel izgubljati telesno težo, in to kljub velikanskim količinam zaužite hrane. Ta ključ lahko bralec preizkusi tudi v naravi, čeprav odsvetujem prenažiranje s hrano, že zaradi slabega počutja. Upoštevati je treba, da je imel vrač pri tem početju prav poseben motiv, bralec pa takega najverjetneje nima. Razumevanje antropološkega izvora prekomerne telesne teže predstavlja enega od sedmih dokazov Življenja, v zgodbi o Filitu pa je razkrit še en enako pomemben del, ki se dotika družbenih odnosov. To je spolnost. Razumevanje tega področja temelji na teoriji REI, ki je prvi dokaz Življenja, in je tu predstavljeno posebej. Spolnost [psi] nam v šestem svetu razkriva, da je ena od ključnih težav in eden pomembnejših vzrokov za nesprejemanje v današnji družbi skrivljena predstava o naravi naše spolnosti. Kar boste prebrali v nadaljevanju, se vam bo morda zdelo tuje in nenavadno, morda se vam bo prebrano upiralo in boste zavračali ponujene povezave in razlage. A vodilo te knjige je gola resnica, ta pa se ne ozira na to, kaj želimo in smo pripravljeni sprejeti. Kdor sledi resnici, se tudi ne ozira na to, kar smo slepo sprejeli za stvarnost, ne da bi se pri tem vprašal, ali ne gre morda zgolj za resnico enega od razumov, ki nas je o njej prepričal, z namenom, da bi drugemu preprečil njegovo moč in vpliv. Vse od prehoda iz izvorne družbe v sodobno civilizacijo se človeštvo spopada z bojem za prevlado enega od razumov. Tako se ves čas spreminjajo tudi naši pogledi in vrednote – iz ene skrajnosti v drugo. Značilnost vladavin vsakega posameznega razuma pa je to, da se vsi trudijo izbrisati vse spomine na pretekla obdobja, ko je družbi vladal eden od drugih dveh razumov. In tako poteka življenje vedno v prepričanju, da so naše trenutne vrednote in pogled na resnico večni, univerzalni zakoni narave, vse drugo pa je bila zaostalost in zaslepljenost takratne družbe. To gre celo tako daleč, da ves čas potvarjamo zgodovino in prikazujemo medčloveške odnose, razmišljanja in vrednote skozi prizmo današnje resnice. Vendar to ni načrtno, zavedno početje, kot bi morda kdo sklepal, pač pa gre za povsem naravno zakonitost razuma, ki se v družbi povzpne na oblast. Dejstvo pa je tudi, da noben razum ne more videti resnice drugače kot po svojem načinu razmišljanja, medtem ko lahko sprejme, da njegova resnica morda ni edina niti prava. Racijev način razmišljanja – značilnost sodobnega časa – izkoreninja vse, kar spodkopava njegovo vladavino in premoč v družbi. Od vseh mehanizmov, s katerimi vladata družbi druga dva razuma, se Racio najbolj boji prav Emocijeve moči v spolnosti, šele zatem pa moči Instinktovega strahu. (Izvor Racijeve moči se skriva v razumevanju in znanosti.) Spolnosti vlada Emocio – izvorni razum vseh naših želja, tudi poželenja. Ker je spolnost eden najmočnejših Emocijevih motivov, je postala tudi poglavitni vir njegove moči, vir, s katerim je lahko v preteklosti nadvladal druga dva razuma. Tako Racio kot Instinkt sta se proti spolnosti – izjemno učinkovitemu mehanizmu moči – v preteklosti zelo težko borila, zato ni bilo drugega izhoda, kot da spolnost zatreta v kali in zmanjšata njen pomen v družbi. Bolj ko družba sprejema pravila, ki zatirajo spolnost, manjša je moč, s katero razpolaga Emocio. Ko je koncept spolnosti v družbi postavljen na glavo, ostane Emocio skoraj povsem brez moči, saj se bori s hudim lastnim nesprejemanjem, to pa mu jemlje zmožnost, da bi vzpostavil prevlado. Naštel bom samo nekaj pogledov na spolnost, značilnih za sodobno družbo, ki jih je v našo zavest vcepil Racio v sodelovanju z Instinktom: Predajanje spolnim užitkom je nespodobno. Govoriti o spolnosti je nespodobno. Namigovati na spolnost je nespodobno. Spolnost izven zakonske skupnosti ni spodobna. Spolnost pred poroko ni spodobna. Golota in razkazovanje organov za spolno občevanje (spolovil) je nespodobno. Občevanje z različnimi spolnimi partnerji je nemoralno. Želja po istospolnosti je nenormalna. Spolne usluge proti plačilu so nemoralne. Spolnost z mladoletnimi osebami (in ponekod tudi med njimi) je prepovedana, starostna meja, ki določa konec mladoletnosti, pa je precej nad časom spolne zrelosti. Spolnost pri osebah v pozni starosti je neprimerna. Spolnost v javnosti je žaljiva, nespodobna in prepovedana. Spolno namigovanje in uporaba spolnosti v oglaševanju in javnem prikazovanju sta sporna in žaljiva. Sprejemljivo je le občevanje zakoncev. Razkazovanje spolne moči je nespodobno. Analno, oralno in druge nerazplodne oblike spolnega občevanja so nespodobni. Samozadovoljevanje je sramotno. Vsaka oblika spolnega zadovoljevanja, ki ne služi razmnoževanju, je nemoralna in neetična. Vsako prikazovanje spolnosti in pisanje o njej, ki ne služita znanosti, je pornografija. Nobena od zgornjih, splošno sprejetih družbenih predstav o spolnosti ni v skladu z Emocijevim načinom razmišljanja. Ker pa je spolnost, kot rečeno, Emocijevo področje, prihaja v sodobni družbi prav zaradi teh predsodkov do zatrte spolnosti, ki človeka nato prav žene v nenaravne in pogosto tudi nenormalne oblike spolnosti. Posledica so številne težave, osebne stiske, osebnostne motnje in vse večje nesprejemanje v družbi. Le malo ljudi se zaveda dejstva, da njihov način dojemanja spolnosti za človeka ni naraven. Tako je tudi zato, ker nimamo vpogleda v dojemanje spolnosti v drugih svetovih. Vsak svet si zato spolnost predstavlja po svoje in verjame, da živi podobna predstava tudi v drugih svetovih. Toda tako kot se razlikujejo naši svetovi, se razlikujejo tudi naše predstave o spolnosti, in kar ima za nekoga velik pomen, je za drugega morda sploh brez pomena. Vsaka oblika vsiljenih skrivljenih predstav o spolnosti pa povzroči pri Emociu potlačenje njegove narave, to pa privede na koncu do nenaravnega spolnega vedenja. Težave v spolnosti, kot so pomanjkanje poželenja, motnje erekcije, nezmožnost doživljanja orgazma, prezgodnji izliv, številne oblike spolnih odvisnosti in druge težave, so le nekatere od posledic. Pri tistih, ki nimajo nobenih očitnih težav v spolnosti, pa lahko prihaja do nenaravne spolnosti, le da so za svoj koncept spolnosti našli bolj ali manj uspešne premostitve in z njimi nadomestili za Emocia naravne mehanizme spolnega občevanja. Nekateri pa so Emocijeve predstave o spolnosti ločili od spolnega občevanja in jih pretvorili v dejavnosti, ki na prvi pogled nimajo nobene povezave s spolnostjo. Ta povezava postane očitna pogosto šele takrat, ko na tem področju odpovejo in to poruši tudi njihovo spolno življenje. Da bi lahko razumeli izvorno naravo spolnosti, je treba razumeti naravo Emocia – razuma, ki vlada spolnosti. Emocijevo vodilo v spolnosti je želja po užitku – temu rečemo poželenje. (Z užitkom je tu mišljen občutek na spolovilu, ki se med spolnim občevanjem stopnjuje do vrhunca.) Čeprav zveni to nadvse preprosto in logično, boste morda prav kmalu ugotovili, da vodilo vaše spolnosti sploh ni ta občutek, ampak nekaj povsem drugega. Razlog za to različnost je v tem, da prav vsak poimenuje užitek tisto, kar ga v njegovem svetu vodi do spolnega vrhunca. V sodobni družbi je bilo tako naravno vodilo v spolnosti nadomeščeno s kupom motivov, med katerimi prednjači potrjevanje različnih kulis. Tako je za mnoge, ki se ne sprejemajo, osnovno vodilo v spolnosti potrjevanje pred vrstniki, potrjevanje njihove spolne privlačnosti, potrjevanje uspešnosti, zmožnosti ali pa nadomeščanje kupa drugih stvari, ki bi jih v življenju želeli doseči, pa jim to ni uspelo. Zaradi tega je stopnja užitka v spolnosti močno okrnjena, pri nekaterih celo povsem izničena, kljub temu pa čutijo takšni občevalci največjo potrebo po pogostih spolnih odnosih s kar se da veliko različnimi partnerji. Vendar se tega v svojem svetu ne zavedajo, saj vsakdo pozna pri sebi nekaj, čemur reče poželenje in spolni užitek. Primerjavo med enim in drugim načinom doživljanja spolnosti pa lahko vzpostavi samo tisti, ki mu uspe spoznati naravne, neokrnjene mehanizme spolnosti. Kdor to doživi, se pogosto vpraša, le kako je lahko to, kar je počel prej, sploh doživljal kot spolnost. Tako se zastavi vprašanje, ali gre pri našem pojmovanju užitka res za preprost Emocijev prvinski občutek ali za zapleten splet priučenih predstav, v katerih je ta občutek sicer prisoten, pa vendar že zdavnaj izgubljen nekje v hiši naše psihe. Da bi Emocio lahko dosegel ta prvinski užitek, mora biti popolnoma sproščen, to pa pomeni, da pri spolnem občevanju ne smeta imeti Racio in Instinkt nobene vloge (to velja za vsakogar, tudi za tiste, ki jim sicer vladata Racio in/ali Instinkt). Večina ljudi bo tu odgovorila, da so pri spolnem občevanju (po navadi) povsem sproščeni, toda tudi pogostost tega odgovora je povezana s pomanjkanjem oprijemljive primerjave z drugimi svetovi. To, kar v svojem svetu dojemamo kot sproščenost, je morda zgolj najvišja stopnja sproščenosti, ki jo zmoremo doseči, to pa še ne pomeni, da smo se popolni sproščenosti vsaj približali. Na vprašanje, kako neločljivo so naši razumi povezani z našimi nenaravnimi predstavami o spolnosti, si boste najlažje odgovorili, če boste iskreno odgovorili na nekaj naslednjih vprašanj: Ali kdaj načrtujete spolni odnos? Ali kdaj predpostavljate, da se bo zgodilo, in to več kot nekaj minut pred prvim namigom na spolno občevanje? Ste se pred spolnim občevanjem ali med njim spraševali, kako privlačni boste/ste za vašega spolnega partnerja? Ste se na spolni odnos kakor koli pripravili – morda ste se zanj posebej uredili, se s tem namenom oprhali? Obiskujete fitnes, da bi naredili boljši vtis na morebitne spolne partnerje in povečali svoje možnosti? Ste za spolni odnos izbrali posebno spodnje perilo ali druge dodatke? Ste na zmenek vzeli prezervativ? Ste imeli neposredno pred spolnim odnosom ali med njim slabo vest, pomisleke pred prenosom spolnih bolezni, bojazen pred neželeno zanositvijo? Ste kdaj pred spolnim občevanjem ali med njim pred partnerjem skrivali kateri koli del svojega telesa? Ste kdaj pred odnosom poskrbeli, da bi partner opazil določen del vašega telesa? Ste kdaj čutili spolno privlačnost do nekoga, pa mu te niste znali ali upali jasno pokazati? Samo če ste lahko na vsa vprašanja odgovorili z gladkim zanikanjem, je to znak, da vaši spolnosti vlada Emocio. Če pa ste se prepoznali vsaj pri enem od vprašanj, je to znak, da se v vaše spolno občevanje zelo verjetno vmešavata tudi Instinkt in/ali Racio. Emocio namreč ne pozna načrtovanja, on občuti zgolj željo in ji sledi. Pri tem ves čas sproti improvizira, da bi se mu lahko izpolnila. Ne sprašuje se o posledicah in ne pozna pomislekov. Vključevanje Instinkta in Racija v našo spolnost pa je posledica vcepljenih nenaravnih predstav o spolnosti, o katerih je bil govor zgoraj. Ker je Emocio vodilni razum pri večjem številu moških in manjšem številu žensk, imajo sodobni moški v spolnosti več težav, in to večje težave kot ženske, težave pri ženskah pa so drugačne narave. Ena najpogostejših težav pri sodobnem moškem je, da preusmeri Emocijev naravni koncept spolnosti. To pomeni, da v psihološkem smislu sploh ne občuje več s partnerko, ampak s samim seboj. Če ste moški in ste se zdaj posmehnili, vas bo morda kmalu minilo do smeha, saj je prav verjetno, da je tako tudi pri vas. To sprevrženo obliko spolnosti je danes namreč mogoče opaziti pri večini moških. Osnova Emocijevega naravnega načina spolnega občevanja je misel: „Ti si moj užitek.“ V tem konceptu občevalec uživa v tem, kar mu nudi partner (tako v telesnem kot psihološkem smislu). Pri večini sodobnih moških pa se ta način sprevrže v: „Jaz sem tvoj užitek.“ V tem konceptu občevalec dejansko uživa samo v svoji predstavi o zadovoljevanju partnerja. Čeprav gre v obeh primerih za užitek, je razlika med njima zelo velika, to pa še veliko bolj kot občevalec zaznava njegov spolni partner. Res je, da se lahko ljudje marsičesa priučimo, z vajo marsikaj izboljšamo, toda kdor spolno občuje po napačnem (to je drugem) načinu, ne bo pri partnerju nikoli dosegel spolne zadovoljitve, kakršno lahko doseže z veliko manj truda tisti, ki občuje po pravem (to je prvem) načinu. Občevanje po pravem načinu pa ne pomeni zgolj psihološke razlike, ampak tudi povsem drugačen način občevanja. Kdor občuje tako, doživlja drugačne občutke, se v spolnem odnosu drugače vede, se celo drugače premika, se partnerja drugače dotika, drugače se poljublja in oddaja vrsto drugih nezaznavnih telesnih znakov, ti pa partnerja privedejo do ekstaze. Tudi erekcija moškega spolnega uda se razlikuje glede na to, ali je izzvana od Emocia ali od Racia. Tudi Racio lahko namreč, prav tako kot pri premikanju drugih delov telesa, poseže v to delovanje in sproži erekcijo. Ta se od Emocijeve razlikuje po trdnejšem nabrekanju korena moškega spolnega uda, pri tem pa sodelujejo tudi mišice nad presredkom, ki jih lahko tudi zavedno premikamo. Za Emocia pa je značilna spontana erekcija, ki jo sproži zgolj želja po občutenju užitka – poželenje. Za táko pa je značilno intenzivnejše nabrekanje glave moškega spolnega uda. Pomembna razlika med obema načinoma občevanja je tudi v občutenju zadovoljitve po vrhuncu. Pri prvem – „ti si moj užitek“ – je zadovoljitev partnerja večja in trajnejša kot pri načinu „jaz sem tvoj užitek“. Zato pa tisti, ki občujejo po drugem načinu, občutijo željo po pogostejšem občevanju, saj to ne prinaša želene psihološke zadovoljitve in se potreba po občevanju tako pojavlja znova in znova. Tak spolni občevalec lahko zato tudi pogosteje menjava spolne partnerje, saj zaman išče zadovoljitev, ker je z občevanjem ne dobi, pa čeprav ima po vsakem vrhuncu za nekaj trenutkov tak občutek. Partner pa doživlja in zaznava zelo veliko razliko med prvim in drugim načinom spolnega odnosa, vendar tega pogosto ne zna opredeliti ali pojasniti. Najpogosteje opažena razlika je, da je celo kratkotrajen in slabo izpeljan prvi način občevanja za partnerja po občutenju mnogo intenzivnejši, zadovoljitev pa dolgotrajnejša kot pri drugem načinu. Ne glede na pozornost in trud, ki ju občevalec vloži v spolni odnos, pa bo tisti, ki občuje po prvem načinu, spoznan za strastnega ljubimca, drugi pa za hladnega, samozadostnega natepača. Pogosto je za koga rečeno, da izžareva spolno privlačnost, pa čeprav ni na njem nič takega, kar bi bilo po merilih drugih privlačnejše. Nekaterim ljudem je pač tudi v sodobnem času uspelo ohraniti ali pa razviti Emocijevo naravno, izvorno obliko spolnosti, to pa izžarevajo, še preden z vami spregovorijo in navežejo stik. To imenujemo spolna privlačnost, taki ljudje pa vsi brez izjeme spolno občujejo po prvem načinu. V zapletenem svetu spolnih predstav ni lahko prepoznati, po katerem načinu dejansko občujemo. Eden od znakov napačnega načina spolnosti je že, če predstavlja spolno občevanje za koga velik dogodek, če se mora nanj pripravljati in ga morda celo načrtovati. Vse to ne spada v Emocijev način spolnosti. Kdor občuje po napačnem (drugem) načinu, lahko opazi, da je stopnja užitka v spolnem odnosu tesno povezana z njegovo trenutno predstavo o sebi. Če je tak občevalec v nekem trenutku nadpovprečno zadovoljen s svojo predstavo o sebi, se bo to ugodno odrazilo tudi pri občutenju užitka pri občevanju. Če pa je tak občevalec nezadovoljen s seboj (primer: oseba ni zadovoljna s svojim telesom, telesno težo, znaki staranja …), bo to negativno vplivalo tudi na občutenje užitka v spolnosti. Pri osebah, ki občujejo po pravem (prvem) načinu, imajo predstave o sebi zanemarljiv vpliv na doživljanje spolnega užitka. Če se kdo pred prijatelji rad postavi, da mu je za občevanje uspelo pritegniti določeno osebo, še posebej če ta v krogu njegovih prijateljev vzbuja poželenje, je lahko to znak, da ta oseba občuje po drugem načinu – „jaz sem tvoj užitek“. Tisti, ki se radi postavljajo s svojimi spolnimi dosežki in v družbi prijateljev pogosteje pripovedujejo, kako in kaj, skoraj zagotovo občujejo po napačnem načinu. Razlika pa je tudi v naših predstavah, kaj partnerja privlači, vzburja in spolno zadovoljuje. Če menite, da ste to vi, morda vaše postavno telo, način, kako se partnerja lotite, vzdržljivost ali celo obdarjenost, ste zelo verjetno med tistimi, ki občujejo po napačnem načinu. Ljudje se po navadi ne sprašujemo o konceptu svoje spolnosti, zato ne pomislimo, da obstajajo tudi drugačni koncepti od nam poznanega načina. Ne zavedamo se, kako do teh konceptov pride, in ne razmišljamo, kaj vpliva nanje. Tako vsak svet spontano sestavi svoj koncept spolnosti, ne da bi pri tem vedel, kam ga bo to pripeljalo in s kakšnimi težavami bo to nekega dne morda povezano. Zato je tudi zelo težko prepoznati osebne spolne značilnosti in osnovni način, po katerem občujemo. Mnogi menijo, da se lahko pravega načina Emocijeve spolnosti priučijo, in res je, da se bodo z izobraževanjem, izpopolnjevanjem in s posnemanjem izboljšali, toda razlik med tema dvema načinoma je v resnici toliko, da jih tu ne bi mogli vseh niti našteti, kaj šele ponarediti. Je pa način spolnosti mogoče zamenjati – za to je potrebno Emocijevo samosprejemanje, pot do tega pa vodi prek spreminjanja nenaravnih, vcepljenih predstav o spolnosti. Na vprašanje, zakaj prihaja pri večini moških in pri ženskah, ki jim vlada Emocio, do omenjene spremembe psihološkega načina spolnega občevanja, ni enostavno odgovoriti. Razlog bi lahko iskali tudi v razliki med Filitovim svetom in sodobnimi svetovi. Pozoren bralec bo opazil, da lahko v Filitovem svetu vsakdo občuje z vsakim partnerjem, ne glede na spol. Le malokdo pa bo ugotovil, da kljub očitnim namigom o istospolnih odnosih v Filitovem svetu ni istospolno usmerjenih. To navidezno neskladje je mogoče pripisati sodobnemu načinu gledanja na spolnost, ki ne sovpada s človekovim naravnim spolnim vedenjem. Emocio pri spolnosti sledi užitku in ne priučenim predstavam o spolnosti. Tako kot lahko vsakdo občuti spolni užitek pri samozadovoljevanju, ga lahko Emocio brez težav občuti tudi pri občevanju s partnerjem istega spola. Mnogi verjamejo, da gre pri istospolnosti za usmerjenost, ki nam je dana, vendar to za Emocia ne drži. Danes si je težko predstavljati, da je bil ta način doživljanja spolnosti izkoreninjen, saj velja že nekaj stoletij za družbeno nesprejemljivo obliko spolnega vedenja. V resnici pa je istospolnost nesprejemljiva zgolj za Instinkt in Racio, in to zato, ker je zanju v preteklosti predstavljala najtrši oreh pri prevzemanju oblasti prav Emocijeva spolnost. Tako se je pri Instinktu in Raciu pojavila potreba po kar se da učinkovitem izkoreninjenju vseh oblik spolnosti, ki Emociu omogočajo samosprejemanje in s tem tudi njegovo moč. To potrjujejo tudi številna dejstva. Eno teh je, da so odnosi med istospolnimi partnerji še pred nedavnim (v naši nedavni preteklosti) v skoraj vseh kulturah veljali za naravno in za družbeno sprejemljivo obliko občevanja. Ljudje se od takrat gensko nismo toliko spremenili, da bi nam bila spolna usmerjenost nenadoma prirojena. Še očitnejša podrobnost pa je pogosto spregledana anatomska skladnost naših teles – povsem prilagojena tudi za istospolno občevanje in za zmožnost občutenja užitka tudi pri tovrstni obliki spolnosti. Kako je potem mogoče, da v Filitovem svetu ni niti enega samega istospolno usmerjenega? Homoseksualnost je plod sodobne družbe, in je tako v izvorni družbi najverjetneje sploh ni bilo. Toda kako in zakaj je do tega prišlo? Kdor razume naravo Emocia, bo opazil, da je njegovo poželenje močno povezano z nedosegljivostjo njegovih želja. Tako je na zadnjem mestu poželenja to, kar nam je ves čas in najbolj dosegljivo, to pa so naši bližnji družinski člani – mati, oče, bratje in sestre, s katerimi živimo v izvornem svetu od rojstva pa do dozorelosti. Tako se želja po občevanju z bližnjimi sorodniki v naravi pojavi le izjemoma, ko ni drugih možnosti in priložnosti. Nekoliko bolj nedosegljivi so zunanji prijatelji, družabniki, v primeru lovcev so to najbolj občudovani, najuspešnejši lovci. Toda ker tudi tem vlada Emocio, so ti v Filitovi družbi spolno lahko dosegljivi in predstavljajo za Emocia v resnici le manjše poželenje, a še vedno dovolj veliko, da lahko z njimi uživa v spolnem občevanju. Na vrhu Emocijevega poželenja pa se pojavijo spolno najtežje dosegljivi partnerji – dekleta, ki jim vlada Instinkt. Ta razum pa je že po naravi previden, zadržan in nekoliko plašen. In prav to ustvarja pri Emociih – lovcih – tudi največje spolno poželenje. V taboru ostajajo moški, ki se ne udeležujejo lova. Tem ne vlada Emocio, zato je njihovo poželenje v nekoliko večji meri usmerjeno k težje dosegljivim lovcem kot k ženskam. Kljub tej usmerjenosti pa lahko ti člani družbe povsem enakovredno uživajo tudi v občevanju s partnerji nasprotnega spola. Te moške še posebej privlačijo ženske z značilno moškim značajem – možače, ki jim prav tako vlada Emocio. Tudi za te so spolno veliko bolj kot lovci privlačni prav moški s prevladujočim Instinktom in/ali Raciem, torej tisti, ki ostajajo v taboru. Končno pa je v Filitovem svetu tudi večje število parov, ki so spoznali pravo ljubezen. Ti hrepenijo samo po izbranem partnerju in so s tem za druge postali nedosegljivi. Če tako zložimo izvorno družbo, dobimo popolno naravno ravnovesje, kjer ima vse svoj smisel in pomen. Brez umetnih pravil, odrekanja, potlačenja želja in načrtne vzdržnosti je človekova narava povsem prilagojena popolni družbeni strukturi. Če to naravno delovanje naših razumov prenesemo na sodobno družbo, pa vidimo, da je v našem svetu vse postavljeno na glavo. Istospolnost spada med najbolj sramotne, ponekod celo prepovedane in zasmehovane oblike spolnega občevanja. Prav zato pa prihaja v sodobni družbi do nasprotnega učinka, saj postaja ta oblika spolnosti s tem za Emocia bolj nedosegljiva kot druge. Odraščajoči v sodobnem svetu, ki v sebi med drugimi poželenji zazna tudi to, sicer naravno, a nepomembno poželenje po istospolnih partnerjih, naleti na strogo obsojanje, zanikanje in morda celo posmeh. Neredko se zgodi, da se tak odraščajoči svoje želje zato sramuje, jo skriva in zanika. Posledica tega pa je, da lahko ta prav zaradi tega potlačenja preraste vse druge želje. Tako pride do pojava, da taka oseba ne more več občutiti užitka pri nobeni drugi obliki spolnega občevanja, temu pa danes rečemo istospolna usmerjenost. Tako [psi] pojasnjuje, da je v sodobni družbi pojav homoseksualnosti zgolj posledica zanikanja in omejevanja človekove naravne spolnosti. Brez prepovedi, obsojanja, zasmehovanja in stigmatiziranja istospolnega poželenja pa do homoseksualnega vedenja sploh ne bi prihajalo. Vsakemu zdravemu človeku bi bil tako omogočen užitek v spolnosti z nasprotnim spolom, to pa pomeni, da ne bi bil nihče prikrajšan za potomstvo samo zaradi svoje spolne usmerjenosti. Ker je človekova izvorna narava spolnosti svobodna glede izbire spolnih partnerjev – izbira lahko med obema spoloma –, bi bila v takšni družbi nasprotno še bolj razširjena biseksualnost, to pa na sprejemanje ne bi imelo negativnega vpliva. Ironija je, da so največji vir obsojanja istospolnosti danes prav ljudje z izrazitim nesprejemanjem sebe, med njimi pa je tudi mnogo prikritih homoseksualcev, ki želijo na tak način skriti svojo naravo, ki se je sramujejo. Kdor se ob tem zgraža, naj ne spregleda dejstva, da so najrednejši obiskovalci klubov za istospolne partnerje prav tisti, ki istospolnost tako v osebnem krogu kot v javnosti najbolj obsojajo. Ni pa nujno, da boste istospolno naravo svojega Emocia sploh odkrili, kajti možnosti za premostitev tega družbeno potlačenega poželenja je veliko. Ena od teh je prav sprememba načina spolnosti v „jaz sem tvoj užitek“, ki jo je, kot rečeno, mogoče najti pri večini sodobnih moških. Pri tem načinu se poželenje namreč preusmeri na edino družbeno sprejemljivo obliko občevanja s partnerjem istega spola – to je na občevanje s samim seboj. Partner takemu občevalcu tako služi le kot orodje za zadovoljevanje, medtem ko je psihološka spolna zadovoljitev vzpostavljena prek dojemanja sebe kot spolnega objekta, ki omogoča užitek drugim. Tak koncept predstavlja občevalcu lastno zadovoljitev, pri tem pa ne opazi nič nenavadnega, saj vendar občuje s partnerjem nasprotnega spola, kar je v skladu s kalupom družbe. Takšno spolnost pa pri moških neredko spremljajo tudi druge oblike potlačenega poželenja po istospolnosti, kot so želja po analnem občevanju, iskanje značilno moških potez pri partnerki in lastnosti, kot sta premoč in nadvlada, iz česar se razvije želja po sado-mazohističnih oblikah spolnosti. Tudi poželenje po uniformiranih partnerkah, po poraščenosti pri partnerki ali celo po občevanju z dvema partnerkama lahko pri moškem predstavlja prikrito nadomestno obliko istospolnega odnosa. (Pri slednjem gre za istospolnost v psihološkem pomenu, čeprav v sprejemljivi „ženski“ različici, opazovalec pa se pri tem morda sploh ne zaveda, da v resnici ne uživa toliko v pogledu na ženska telesa kot v dojemanju koncepta istospolnosti.) Veliko področje in ena najpogostejših oblik za preusmeritev potlačenih potreb je tudi ukvarjanje s skupinskimi športi. Posameznik lahko namreč tu izživi sprejemljivo obliko tesnih telesnih stikov s predstavniki istega spola, seveda pa brez penetracije in vrhunca. Pri tem ni zanemarljivega pomena tudi obred skupinskega tuširanja po športu, saj boste hitro ugotovili, da tam nihče nikamor ne gleda, pa vendar vsi vse vidijo. (Pri neki skupini športnikov, ki sta jim bili začasno odvzeti skupna garderoba in kopalnica, kar je bilo izvedeno pod pretvezo daljše obnove prostorov, je bilo opaziti nenadno, a znatno poslabšanje v spolnih odnosih doma.) Tudi v izrazito moških športnih disciplinah, ki se jim pridružuje vse več žensk, je sprva mogoče opaziti navdušenje, pozneje pa moško skupinsko zapuščanje aktivnosti, čeprav so ženske pokazale vsaj tolikšno zavzetost in visoko raven v disciplini kot moški člani. Lovec v moškem si namreč še vedno želi na lov v moški in ne v ženski družbi – to se iz časov izvorne družbe ni nič spremenilo. Ne nazadnje pa ne gre spregledati še ene skupine moških, ki v svojem konceptu spolnosti zelo verjetno bolj kot s partnerko uživajo v spolnem odnosu s samim seboj. To so moški, ki v fitnesu s trudom in požrtvovalnostjo, neredko pa tudi z uživanjem posebnih prehranskih in hormonskih dopolnil izoblikujejo svoje telo s pretirano mišično maso. Ti moški v resnici občudujejo svoje telo (opazujte ogledovanje v zrcalih v fitnesu), in čeprav gre za njihovo telo, ne gre zanemariti dejstva, da še vedno občudujejo podobo istega spola. Tak moški sicer lahko občuje z žensko, toda koncept njegove psihološke zadovoljitve je „jaz sem tvoj užitek.“ Neredko gre tudi pri teh občevalcih v resnici za potlačeno željo po istospolnosti, vendar se tega tako sramujejo, da jo preusmerijo v občevanje s svojim telesom. Ker na tak način ne morejo doseči prave spolne zadovoljitve, hrepenijo po vse večji mišični masi in s tem po še več „moškosti“. To lahko vodi celo do odvisnosti in do začaranega kroga, iz katerega posameznik pogosto ne pride drugače kot tako, da se poškoduje ali pa njegova spolnost (ne samo zaradi dodatkov) povsem odpove. Naj poudarim, da gre pri vseh opisih za zapletene psihološke procese, ki se jih večina posameznikov ne zaveda in bi bili ob soočenju z dejstvi zgroženi pa tudi trdno prepričani o zmotnosti te razlage. Ko je govor o prikritih oblikah spolnega poželenja in načinih, po katerih si to utre pot na površje, si mnogi predstavljajo, da gre za občutenja, ki se jih posameznik sicer zaveda, a se jih tudi sramuje in jih zato skriva. Toda večina teh mehanizmov ostane našemu zavedanju povsem prikrita, tako tudi večina posameznikov nima občutka, da bi bilo pri njih s spolnostjo kar koli drugače ali celo narobe. Je pa s podrobnim proučevanjem mogoče videti in pokazati na povezave, o katerih je bil govor. Drugo vprašanje je, kakšen smisel ima biseksualno vedenje v izvorni družbi? Odgovor na to vprašanje dobimo, če si ogledamo doživljanje spolnosti pri ženskah, ki se ne udeležujejo lova, ampak ostajajo v taboru. Tem ženskam v večjem delu vlada Instinkt, kar pomeni, da njihovo osnovno vodilo v spolnosti ni enako kot pri moških. V tem primeru igra vlogo pri izbiri partnerja in pri spuščanju v spolne odnose Instinkt, kar pomeni, da bo do odnosa in Emocijevega užitka prišlo samo ob predhodnem privoljenju Instinkta. Tega pa ne vodi želja po užitku, ampak potreba po varnosti, družini in zaupanju. Šele moški, ki se mu bo uspelo prebiti skozi oklep Instinkte previdne narave in si zgraditi njegovo zaupanje, bo deležen njegovega dovoljenja za dostop do Emocijevega užitka v spolnosti. Zaradi tega je pot do užitka pri ženskah veliko daljša kot pri moških, kjer se lahko Emocio v trenutku odloči in sledi svojemu poželenju. Ženska narava pa skriva še eno posebnost – zaradi Instinktovega odpiranja vrat v spolnost pri teh ženskah ne prihaja do istospolnega zadovoljevanja potreb, saj Instinkt druge ženske dojema kot konkurenco. To je tudi edini razlog, zakaj je lezbičnost v sodobni družbi lažje sprejemljiva kot istospolna usmerjenost moških – za Racia namreč ne predstavlja nikakršne nevarnosti, saj je v izvorni človeški naravi pri večini žensk sploh ni. Manjši skupini žensk v taboru pa vlada Racio. Temu razumu spolnost ne pomeni nič drugega kot še eno od orodij za dosego ciljev. Pri teh ženskah je ključ do spolnosti drugačen, izpostavljena je (večja) preračunljivost. V taboru so prikazane kot ženske, ki s spolspolnimi uslugami trgujejo za dobrine, kar je v sodobnem svetu značilno za prostitucijo. Zdaj lahko vidimo, da ni edini smisel spolnosti užitek, ampak služi spolnost v resnici različnim namenom, med temi pa so na prvem mestu poglabljanje odnosov, sproščanje napetosti in ustvarjanje zavezništev. Prav to nalogo spolnost opravlja tudi med lovci. V razliki v razmišljanju in v dojemanju spolnosti med moškimi in ženskami pa se skriva tudi razlog za to, da demokratično družbo vodijo moški. Ti namreč ne čutijo tolikšne spolne konkurenčnosti kot ženske in zlahka potrjujejo voditelje, ki so istega spola. Pri ženskah pa je narava takšna, da na volitvah ne bodo potrdile spolno privlačnih žensk, saj do njih zaradi Instinktovega vpliva občutijo v prvi vrsti njihovo konkurenčnost, to pa ni nič drugega kot strah, da jim bodo prevzele (njihovega) moškega. Povedano pa ne velja za možače, kajti tem vlada Emocio. Te se ravnajo povsem po moškem principu razmišljanja, in to jih v sodobni družbi pogosto privede do lezbičnosti. Te ženske bi bile v izvorni družbi obojespolno usmerjene, vendar jih enak proces, ki je bil opisan pri lovcih, pripelje do stanja, v katerem so prikrajšane za užitek v spolnosti z nasprotnim spolom (s tem pa tudi za potomstvo). Na tem mestu pa je treba izpostaviti še nekaj – zaradi nerazumevanja izvorne narave in s tem povezanih družbenih mehanizmov je sodobna družba do žensk, ki jim vlada Emocio, krivična. Njihove možnosti danes res niso enake možnostim moških, zato imajo borke za pravice žensk pogosto prav v svojih zahtevah po spremembah v družbi. Filitov ustroj sveta je tej skupini veliko bolj naklonjen, in če boste pozorno brali, boste videli, da imajo v izvornem svetu vse, za kar si danes prizadevajo. V sodobni družbi je mogoče opaziti vse manjše število predstavnic ženskega spola z značilno Instinktovim vedenjem. Racio nam namreč zapoveduje, da so previdnost, zadržanost in plašnost nezaželene lastnosti. Ženske so spodbujane k značilno moškem razmišljanju, usmerjane v moške poklice in moške športe. Sodobna ženska je postala spolno agresivna in samoiniciativna, moške pa to plaši in odbija. Po drugi strani pa se moške uči postavljanja razumnosti pred spontanost in nežnosti pred odločnost. V sodobni družbi skuša namreč Racio preoblikovati ženske v moške in moške v ženske, s tem pa si v resnici prizadeva zatreti medsebojno poželenje med nasprotnima spoloma – z enim samim ciljem – ker se tako izgublja Emocijeva spolna orientacija in s tem upada njegova moč. V Filitovem svetu poznajo več različnih oblik spolnosti, razlikujočih se po psihološkem konceptu doživljanja spolnosti. V sodobnem svetu pa večina ljudi pozna zgolj eno obliko spolnega občutenja, ta pa se razčlenjuje naprej glede na spolnega partnerja ali pa po načinu občevanja. Eden od povsem izgubljenih občutenj pri spolnosti pa je ljubljenje. Tako kot je v sodobnem svetu izgubljena prava ljubezen, je bilo izgubljeno tudi ljubljenje, ki dejansko ni primerljivo z nobeno drugo obliko spolnosti. Besede ljubljenje danes ne uporabljamo več pravilno, saj razumemo pod tem zgolj spolni akt. (Morda le z nekoliko bolj čutni pristopom.) Na vprašanje, ali se zmorete ljubiti z osebo, do katere čutite spolno privlačnost, bo večina ljudi odgovorila pritrdilno in pri tem pomislila na čutno obliko pristopa k spolnosti, morda z daljšim uvodom in več ljubkovanja med odnosom. Na vprašanje, kako pogosto pa bi se želeli ljubiti, bo večina odgovorila vsakodnevno. Vendar to nima nobene zveze z ljubljenjem, o katerem govori Filito. Ljubljenja namreč ne moremo izpeljati zavestno, saj gre za intimen odnos dveh oseb, ki sta spoznali pravo ljubezen. Samo v takšni povezavi sploh lahko pride do ljubljenja. Bralci boste na tem mestu verjetno večinoma prepričani, da razumete in veste, o čem je govor, da poznate te občutke in da ste jih nekoč že doživeli. Toda te oblike spolnosti v današnjem času ne spozna niti en sam odstotek ljudi, v vsem življenju,. Gre namreč za povsem drugačno, psihološko obliko doživljanja spolnosti, obliko, ki je tako globoka in neprimerljiva z vsem drugim, da partnerja po tem povsem mine želja po vsaki drugi obliki spolnosti. Med ljubljenjem partnerja doživljata spolnost, pri kateri sta združila tudi svetova, ne samo telesi. To jima dejansko omogoča tudi zvestobo, saj postaneta povsem nedovzetna za vse druge zunanje spolne dražljaje. Tudi če bi se tak partner zavestno prisilil v odnos z drugim partnerjem, pa bi bil nad tem odnosom globoko razočaran, ne glede na privlačnost in veščine drugega partnerja. Za ljubljenje je značilna tudi veliko globlja spolna zadovoljitev, posledica tega pa je, da takšni pari občujejo nekoliko redkeje. (Ne zamenjujte tega z izgubo ali pomanjkanjem spolnega poželenja!) Zaradi napačnih predstav o spolnosti doživlja veliko odraščajočih spolnost danes predvsem kot dosežek in manj kot užitek. Na tak način pa spolnost naše odnose otežuje in zapleta, namesto da bi jih z njo poglabljali in zbliževali naše svetove. Ključnega pomena pri tem je zavedanje, da je za Emocia sprejemljiva vsaka oblika spolnosti, ki je sprejemljiva in zaželena od obeh partnerjev. Samo Emocio, ki se ne sprejema, postane spolno agresiven, to pa za družbo ni sprejemljivo. Zato takšno obliko spolnega vedenja tudi zavračamo, posamezniki pa so lahko zaradi tega iz družbe tudi izločeni. Emocio, ki se sprejema, išče in si želi odnose tam, kjer je poželenje vzajemno in ne enostransko. Na prvi pogled se zdi to v nasprotju z njegovim hrepenenjem po nedosegljivem, a pri tem je treba vedeti, da ta nedosegljivost le še stopnjuje njegovo željo, vedno pa si želi (s tem) le predstaviti svoj svet. In pri tem išče občudovalce, ne prisiljenih obiskovalcev. Na naše želje in poželenja nimamo neposrednega vpliva, zato se jih ne smemo sramovati ali jih zanikovati, ne glede na to, kašne so. Enako velja tudi za druge, zato tudi želja drugih ne smemo zasmehovati ali obsojati. Zavrniti in preprečiti pa moramo vsako obliko vsiljevanja poželenja drugemu, ki ne čuti in si ne želi istega. Pokazati željo svojega poželenja drugemu ni sramotno niti nespoštljivo. Vsak Emocio je rad zaželen, vsako spoštljivo izkazovanje poželenja je zato zanj poklon. Hkrati pa zavrnitev spolnosti ne sme za nikogar predstavljati težave, saj to ne pomeni, da nam druga oseba ne izkazuje spoštovanja niti da ima naš svet za manjvrednega. Kdor se sprejema, razume, da so eni svetovi bolj skladni, drugi manj. Nad željami in poželenjem nimamo neposrednega nadzora, zato pa tudi zavrnitve niso stvar naše volje, ampak le odraz spoštovanja lastnega sveta. Oseba, ki se sprejema, brez težav razume in sprejme zavrnitev in ob tem ne občuti niti razočaranja niti jeze. Emocijevo poželenje pa je odvisno tudi od trenutnega razpoloženja, zato je lahko tudi zavrnitev trenutna in začasna. Spolnega poželenja Emocio nikoli ne kaže z besedami, spolni odnos med partnerjema pa se zanj začne že veliko prej, preden pride do samega občevanja. Razumevanje človekove narave spolnosti, predstavljene v zgodbi o Filitu, je pomembno za razumevanje družbe, medosebnih odnosov in lastnega sprejemanja. Morda bo prav razumevanje tega dela knjige mnogim spremenilo pogled na odnose, družbo in življenje. Kdor želi spoznati Emocijevo naravo spolnosti, mora iz svojega sveta spolnosti odstraniti strahove, prepovedi, načrtovanja in pričakovanja. To pa še ne pomeni, da mora postati njegova spolnost brezglava in neodgovorna. Zato pri izbiri partnerja in uporabi sredstev za zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi in neželenimi nosečnostmi ne izključujte Instinkta in Racia. Upoštevajte pa tudi to, da je v naravi sprejemajočega se človeka in v skladu s tremi zakoni življenja tudi to, da je treba enako spoštovati tako svoj svet kot tudi tuje svetove. To pa pomeni, da mora biti vsak spolni odnos zaželen in usklajen v obeh svetovih. Kdor sprejme in spoštuje Emocijevo naravo spolnosti, bo nagrajen z brezmejnimi užitki in lepoto življenja.

V pripravi.